"Zelena" jadranska vodikova dolina
-
Komentiramo: Posledice industrijskih ribogojnic ali dileme o sodobni morski hrani
Svetovna proizvodnja morske hrane se je od začetka tega stoletja potrojila in ta izjemna rast pomeni, da dandanes pojemo več morske hrane iz ribogojnic kot iz ribolova. To naj bi po mnenju številnih organizacij in podjetij pomembno prispevalo k svetovni prehranski varnosti, zato naj bi bile nujne finančne in druge spodbude tej industriji. Vendar je ta pristop zavajajoč.
-
Intervju: “Zelena” jadranska vodikova dolina
We will discuss on some general notes on hydrogen considering production, needed infrastructure, consumption in environmental impact. Open political background behind green washing also trough concrete examples from italy, which is pioneering in extracting public money for developing so called green transition in Europe based on hydrogen – in which context the new “hit” are hydrogen valleys. One of them “Adriatic hydrogen valley” is coming also in slovenia in connection with croatia and Furlanija-julijska krajna region.
-
Rubrika - Od zrna do zrna: Enozrnica
*****************************************************************
Posledice industrijskih ribogojnic ali dileme o sodobni morski hrani
Svetovna proizvodnja morske hrane se je od začetka tega stoletja potrojila in ta izjemna rast pomeni, da dandanes pojemo več morske hrane iz ribogojnic kot iz ribolova. To naj bi po mnenju številnih organizacij in podjetij pomembno prispevalo k svetovni prehranski varnosti, zato naj bi bile nujne finančne in druge spodbude tej industriji. Vendar je ta pristop zavajajoč.
Obstaja seveda pristop, ki dejansko lahko prispeva k prehranski varnosti. Kitajska, denimo, je od osemdesetih let 20. stoletja doživela ogromno rast ribogojstva, zato trenutno prispeva največji delež v svetovni proizvodnji. A gre večinoma za gojenje sladkovodnih krapov in mehkužcev v majhnem obsegu. Poleg tega, da gre za odporne vrste, ki jih na Kitajskem gojijo že dolgo, te potrebujejo le malo krme in drugih vložkov, obenem pa ima takšno gojenje razmeroma malo negativnih učinkov. To je koristilo tako kmetom in ribičem kot jedcem morske hrane, saj je zagotovilo obilen in cenovno dostopen vir beljakovin.
Prevladujoč in malce bolj neugoden pristop – iz katerega tudi Kitajska ni izvzeta – pa se je začel razvijati v istem zgodovinskem obdobju. Tedaj so korporacije in vlade razvile vrste kozic, lososa in drugih živali, ki jih je mogoče gojiti na industrijskih monokulturnih farmah. Te dejavnosti zahtevajo velike količine komercialne krme ter antibiotikov, pesticidov, razkužil in drugih kemikalij, ki omejujejo širjenje različnih bolezni. Ribe gojijo večinoma za izvoz in za velike trgovske verige, ob tem pa se zanašajo na izkoriščano delovno silo. Dejavnosti večinoma upravljajo korporacije – z lastništvom nad ribogojnicami ali z nadzorom nad genetskim materialom in surovinami, zato so ribiči in odjemalci na lokalnih trgih iz njih običajno izrinjeni.
Izvzetost industrijskih ribogojnic iz zgodovinskih ribiških krogotokov pa ne pomeni, da ne posegajo v tradicionalna morska lovišča. Ribogojnice namreč plenijo manjše ribe iz morskih habitatov in jih meljejo v krmo, s čimer lokalnim prebivalcem omejujejo dostop do tradicionalne prehrane. Na svetu vsako leto več kot 12 milijonov ton divjih rib (15 odstotkov vsega divjega ulova) zmeljejo v moko in olje, da bi nahranili ribe in kozice v industrijskih ribogojnicah. Ker so določena lovišča že povsem izropana, ribogojnice v zadnjem obdobju vse bolj plenijo ribe iz lovišč na globalnem jugu, s čimer kritično posegajo v stalež divjih rib, kar se bo zaradi podnebnih sprememb le še poslabšalo.
Poleg tega, da aktivno uničujejo lokalne vire hrane, korporacije pogosto gradijo ribogojnice na območjih z dobrim pretokom vode, bogatim morskim življenjem in bližino pristanišč. Torej tam, kjer so bila tradicionalna lovišča ali namakalni sistemi za kmetijstvo. Industrijske farme tako posegajo tudi v dostop do vode in zemljišč, ki se uporabljajo za lov in pridelavo hrane, te pa dodatno ogrožajo z onesnaževanjem, boleznimi in pobegi. Upoštevati moramo namreč vse večji obseg množičnih poginov gojenih rib zaradi izbruhov bolezni. Norveška, največja proizvajalka gojenega lososa, je na ta način leta 2023 izgubila kar 17 odstotkov celotne proizvodnje.
Če bi bila varnost preskrbe s hrano res glavna skrb, bi se vlade in korporacije zavzemale za ribogojstvo v majhnem obsegu. A se to ne dogaja. V zadnjem desetletju se veliko hitreje razvija industrijsko ribogojstvo, ki mu je namenjena večina finančne in politične podpore. Tudi na tem področju korporacije in lokalne elite zaradi svojih koristi usmerjajo prehranske in ribiške politike. Podobno kot pri industrijskem mesu gre za proizvodnjo globalnega blaga, ki se z najcenejših območij proizvodnje pretaka tja, kjer se prodaja po najvišji ceni. Dobički se ustvarjajo na začetku proizvodne verige, kjer so monopoli nad krmo, kemikalijami in farmacevtskimi izdelki, ter na koncu prodajne verige. Na vseh drugih točkah verige je dobiček nizek, če sploh obstaja.
Ta dinamika – kot na drugih področjih – vodi v vse večjo monopolizacijo industrije, kar poganja razrast industrijskih ribogojnic tako po obsegu kot po številu. In to v času, ko bi jih morali zaradi njihovih številnih negativnih učinkov nujno omejevati. Podnebne spremembe in zmanjševanje biotske raznovrstnosti morajo dati prednost trajnostnim sistemom pridelave hrane, ki zagotavljajo hrano in preživetje tistim, ki to najbolj potrebujejo. To so raznoliki majhni in nizko intenzivni sistemi kmetovanja, ki združujejo različne morske živali s poljščinami in živino. Obenem je nujno obnoviti izplenjene morske habitate.
Ribiči po vsem svetu so v ospredju bojev proti prekomernemu ribolovu, onesnaževanju, uničevanju in kraji tradicionalnih ribolovnih območij ter vodnih virov, ki jih poleg ribogojnic ogrožajo tudi druge za okolje škodljive industrije. Aprila 2024 so se številne takšne iniciative zbrale v grškem mestu Poros, kjer se lokalna skupnost bori za ustavitev gradnje obsežnega projekta gojenja rib. Začele so mednarodno kampanjo #FishFarmsOut, da bi ustavili industrijsko gojenje mesojedih rib. Podobno stališče so zavzele organizacije, ki so se novembra 2024 zbrale na 8. generalni skupščini Svetovnega foruma ribiških ljudstev (WFFP) v Braziliji. Mi pa bi lahko naslednjič, ko razmišljamo o obrokih zdrave prehrane, ali v postnem ponovoletnem času razmislili, kaj natanko ta losos na posteljici iz rukole pravzaprav pomeni.
Več o tem na: https://grain.org/en/article/7218-the-pushback-against-aquaculture-inc
*****************************************************************
“Zelena” jadranska vodikova dolina
We will discuss on some general notes on hydrogen considering production, needed infrastructure, consumption in environmental impact. Open political background behind green washing also trough concrete examples from italy, which is pioneering in extracting public money for developing so called green transition in Europe based on hydrogen – in which context the new “hit” are hydrogen valleys. One of them “Adriatic hydrogen valley” is coming also in slovenia in connection with croatia and Furlanija-julijska krajna region.
In this context, just for Adriatic Hydrogen Valley, for now 25 millions of euros was invested, and around 700 millions more a plant to be invested in developing the production, infrastructure, consumption and hydrogen market itself – all this just for 5000 tones of hydrogen, with what will be hardly covered even 2% of needed energy, yet it is better not to think about all the energy and resources like water that needs to be injected in to green hydrogen business. More about this in interview.
We will conduct an interview with Elena member of ReCommon organization on issues regarding so called green hydrogen. ReCommon is dealing with corporate and state power responsibility for the plundering of territories on various ecological topics.
In organization they are also dealing with questions considering use of hydrogen – and ideology behind the green energy pushed by the corporation and the government in italy very strongly.
More info:
The illusion of green hydrogen
https://www.recommon.org/en/the-illusion-of-green-hydrogen/
The hidden costs behind the Modena Hydrogen Valley project
https://www.recommon.org/en/the-hidden-costs-behind-the-modena-hydrogen-valley-project/
Jadranska vodikova dolina:
https://www.nahv.eu/testbed-projects-2/
****************************************************************
Od zrna do zrna
V oddaji Kilavo seme pričenjamo novo rubriko Od zrna do zrna, v vsaki ediciji bodo predstavljeni eno manj znanih žit, njegov izvor, etimologija, glavne botanične lastnosti, razširjenost in uporabnost. Žita so v splošnem skupno ime za vrsto kulturnih rastlin s klasi ali lati in botanično večinoma spadajo v družino trav, poleg tega pa med žita uvrščamo na primer tudi ajdo, ki spada v družino dresnovk. Najbolj znana žita so riž, koruza, pšenica, oves, proso, ječmen in rž, poleg njih pa še kvinoja, amarant, tef, sirek, pira, kamut, bulgur ter enozrnica ali einkorn in dvozrnica ali emer.
Naj v uvodnem delu povemo še to, da se žita klasificirajo na več načinov; tako po zgradbi in habitusu žita delimo na prava in neprava, naprej glede na mlevnost na krušna in nekrušna oziroma kašnata žita, poleg tega pa jih, sploh zadnje čase, glede na vsebnost glutena delimo še na glutenska in neglutenska žita.
V tokratni oddaji predstavljamo enozrnico ali piriko, tudi einkorn. Enozrnica velja za praizvor vseh žit in je bila poleg dvozrnice in ječmena ena od prvih kultiviranih rastlin. Najstarejše arheološke najdbe na območju današnje Turčije datirajo enozrnico v čas po zadnji poledenitvi med 8. in 9. tisočletjem pred našim štetjem, medtem ko druge raziskave kažejo na uporabo enozrnice že pred 30 tisoč leti na območju današnje Sirije. V predantičnih časih predstavlja eno glavnih žitaric na področju rodovitnega polmeseca, Kavkaza in Balkana, okoli leta 2000 pred našim štetjem jo začnejo izpodrivati dvozrnica ter nato še druge žitne kulture. V srednjem in novem veku preživi kot manj zastopana kultivirana vrsta, se pa zaradi splošne odpornosti in drugih genetskih lastnosti v zadnjih letih vrača v evropske države in tudi širše.
Botanično spada v družino trav, v rod Triticum, iz katerega je tudi pšenica. Poznamo dve obliki enozrnice, in sicer divjo Triticum boeticum in kultivirano Triticum monococcum, ki ima močnejše klasno vreteno in jo je zato lažje žeti in zbirati zrnje. Ime enozrnica je rastlina dobila zaradi manjšega števila zrn na klasnem vretenu, saj ima le eno ali dve, medtem ko imajo druga žita po štiri ali tudi več zrn na klasno vreteno. Poleg manjših donosov pa ima enozrnica še močan ovoj, kot pira, in jo je treba oluščiti; od tod pa najbrž izvira tudi drugo ime – pirika oziroma mala pira.
Enozrnica spada med krušna žita in jo lahko meljemo. Zaradi višje vsebnosti karotenoidov je moka rumenkaste barve, okus pa je rahlo oreškast. V Sloveniji se nekateri kmetje spet odločajo za gojenje pirike, in kot kaže, je med ljudmi kar nekaj zanimanja za moko iz enozrnice. Moka iz enozrnice naj bi bila dobra za pripravo palačink, carskega praženca in raznih peciv, iz nje pa pripravljajo tudi okusne kosmiče. Zaradi višje vsebnosti lepka se v kombinaciji z drugimi mokami uporablja tudi pri pripravi kvašenega testa, kot nemleta kaša pa se lahko uporablja kot nadomestek riža ali testenin ter pri pripravi raznih močnatih jedi in hladnih solat.
Dodaj komentar
Komentiraj