»Sodobna psihiatrija v svojih diagnostičnih in statističnih priročnikih (Diagnostični statistični priročnik, Mednarodna klasifikacija bolezni) enoglasno razume zasvojenost kot kronično motnjo v delovanju možganov. Ta motnja naj bi bila vzrok za t. i. neprilagojeno vedenje odvisnikov, njihovo pomanjkanje samonadzora (slabo miselno uravnavanje čustev) ter zmožnosti, da odložijo takojšnjo zadovoljitev v obliki kratkoročne čutne nagrade, ki pa ima dolgoročne škodljive učinke za organizem. Odvisnik torej velja za nekako neprilagojeno osebnost. V ekonomskem besedišču bi rekli, da je posledica nepremišljenega vedenja odvisnika razmeroma slab izkoristek vložka.« Vir: OMRA 

Z zgodbo o svoji odvisnosti oziroma zasvojenosti (glej spodaj) bo v etru RŠ gostoval David: »Dobro se spominjam, bila je jesen, dan pred 18. rojstnim dnem sem se prijavil na metadonsko terapijo, a me skorajda niso sprejeli, ker sem bil uradno še mladoleten ...«

Poročila.

Osmrtnice.

Zgodovina.

Foto: Kinodvor

Kanadska posebna senatna komisija za ilegalne droge je septembra 2002 izdala dokument, ki se dotika politike do konoplje. V tem poročilu sta zasvojenost in odvisnost jasno razmejena pojma.

Zasvojenost je splošni pojem, ki se nanaša na koncepta tolerance in odvisnosti. Organizacija WHO obravnava zasvojenost kot ponavljajočo se uporabo psihoaktivne substance do mere, da je uporabnik periodično ali kronično intoksiciran, da kaže nujnost zaužitja substance, ima velike težave pri prostovoljnem prenehanju ali zmanjšanju rabe substance in kaže odločnost pri vztrajanju uživanja substance ne glede na posledice.

Odvisnost je opredeljena kot stanje, v katerem uporabnik nadaljuje svojo rabo substance ne glede na znatne zdravstvene, psihološke, relacijske, družinske ali socialne probleme. Gre za kompleksen fenomen, ki bi lahko imel celo genetske komponente. Psihološka odvisnost se nanaša na psihološke simptome, povezane s hrepenenjem, fizična odvisnost pa se nanaša na toleranco in prilagoditev organizma kronični rabi. (Jezernik, 2006)