ZDA niso več svetovni voditelj. Kitajska je dobila tretjo svetovno vojno ne da bi izstrelila en sam strel, česar nihče ni opazil. S temi besedami je eden izmed pronicljivih ameriških komentatorjev opisal globalne razmere v času, ko je epidemija novega koronavirusa povsem ohromila svet. Prvikrat po drugi svetovni vojni se je zgodilo, da ZDA v času neke globalne krize niso prevzele vodstva. Namesto tega je v prazen prostor vskočila Kitajska, deloma pa tudi Rusija. Predsednik Trump je namreč v skladu z doktrino »najprej Amerika« poskrbel samo za ameriške interese, vse zaveznike - tudi najbolj zveste - pa je pustila na cedilu. To usmeritev so najbolj drastično ponazorile ameriške zaplembe mask in drugih medicinskih pripomočkov, ki so bile namenjene zavezniškim državam v okviru NATA. 

Trump ni bil edini, ki se je zatekel k skrajnemu egoizmu. Tudi solidarnost v okviru EU je doživela hud udarec, ko so obupani klici Italije in Španije za pomoč v najtežjih trenutkih, ostali le klici vpijočega v puščavi. Le Kitajska in Rusija sta bili pripravljeni pomagati - dve državi, ki jih Zahod šteje za sistemska sovražnika. Vodilni diplomat EU, bivši španski zunanji minister Borell, je to pomoč označil predvsem kot poskus obeh velesil, da vneseta razdor v EU in si s tako imenovano mehko diplomacijo ustvarita novo interesno območje. Brez dvoma bosta obe državi pomoč izkoristili v propagandne namene, posebej Kitajska, ki se otepa obtožbe, da je za pandemijo odgovorna, ker naj bi jo na začetku prikrivala. Kljub temu pa je v tem trenutku, ko še ni jasno kakšne bodo posledice pandemije in koliko žrtev bo zahtevala, nujno vzpostaviti zaupanje med glavnimi svetovnimi akterji.

Za obrambo načel, ki izvirajo iz razsvetljenstva in liberalnega svetovnega ustroja, se je v pozivu za ustanovitev novega svetovnega ustroja po koncu sedanje pandemije zavzel tudi starosta ameriške diplomacije, Henry Kissinger. Njegov poziv je nejasen, ker se ni distanciral od neoliberalne politike, ki že desetletja uravnava tok ameriške politike, v času Trumpove administracije pa je doživela svoj višek. V primeru, da bo pandemija ameriško gospodarstvo pahnila v globoko recesijo oziroma celo v depresijo, podobno tisti iz 30. let prejšnjega stoletja, bo prevladujoči ameriški neokonzervativni model, ki sloni predvsem na ameriški vojaški moči in monopolu dolarja v svetovni trgovini, propadel, kaj se bo v tem primeru zgodilo, pa ni jasno. Avtoritarni režimi lahko postanejo še bolj nepopustljivi, druga možnost pa je postopna demokratizacija sveta. 

Kot je zaenkrat videti, se povsod krepijo predvsem avtoritarne težnje. Bivši sovjetski voditelj Gorbačov je pred par dnevi pozval vodilne svetovne državnike, da na novo premislijo koncept mednarodne varnosti. Le ta po njegovem v novih okoliščinah, ki jih je ustvarila pandemija, ne more temeljiti več na premoči v orožju vseh vrst, ampak predvsem na novem zaupanju in preusmeritvi finančnih sredstev - iz oboroževalne tekme v obnovo svetovnega gospodarstva. Predlagal je celo, da bi po koncu pandemije na posebnem zasedanju generalne skupščine OZN vzpostavili nov, bolj demokratičen svetovni ustroj. Brez dvoma za kaj takega zaenkrat ne obstajajo niti minimalni pogoji. Novost je predvsem v tem, da se celo v času najhujše pandemije med ZDA in Kitajsko stopnjuje hladna vojna, ki se lahko sprevrže celo v spopad. V Washingtonu vodilni jastrebi očitno mislijo, da bo pandemija skupaj s pritiski destabilizirala kitajsko politično vodstvo, oziroma pripeljala celo do sprememb na čelu države. V teh računih so se ameriški neokonzervativci že nekajkrat ušteli. 

Kitajska se je prva soočila z epidemijo najnovejšega virusa, vendar se bo po gospodarski plati tudi prva pobrala. Brez povečanega kitajskega povpraševanja se utegne svetovna ekonomija soočiti z novo depresijo. Sodelovanje med državami in vzpostavitev novega zaupanja je zato pogoj sine qua non, za izhod iz te najhujše gospodarske krize po veliki depresiji pred sto leti. Eden najbolj prodornih ameriških liberalnih mislecev, Noam Chomsky, je nedavno dejal, da bo človeštvo premagalo sedanjo pandemijo, morebitna jedrska vojna ter pregrevanje ozračja pa sta reverzibilna procesa brez povratka. Vprašanje je, ali so njegovo opozorilo svetovni politiki, vključno z evropskimi, vzeli resno. Če ne, se človeštvu zelo slabo piše.