V zadnjih nekaj letih lahko vsakih nekaj mesecev zasledimo novico o ponovnem odpuščanju novinarjev na časniku Večer. V zadnjem letu dni so te vesti vse pogostejše, pozivi zaposlenih na Večeru, Sindikata novinarjev Slovenije in Društva novinarjev Slovenije o nevzdržnih pogojih, zdesetkanih redakcijah in razkroju slovenske medijske krajine pa ne zaležejo kaj dosti. Vodstvo Večera sistematsko izvaja odpuščanja, upokojevanja brez zaposlitve novih kadrov na ta delovna mesta ter prekinitve fleksibilnih pogodb novinarjem. Dodatna sol na rano zaposlenih je bila odločitev o selitvi Večera januarja 2024 iz prostorov na Ulici slovenske osamosvojitve v Galerijo Gosposka, ki je v lasti mariborskega župana Saše Arsenoviča. S to potezo so vodilni ponovno potrdili, da sta uredniška neodvisnost in kredibilnost medija prvi na vrsti za odstrel. Tokrat se je vodstvo medija odločilo, da odpusti štiri urednike in novinarje ter ukine samostojno uredništvo priloge V soboto. 

Vzrok životarjenja v novinarskem poklicu sicer v prvi vrsti ni v pomanjkanju sredstev, temveč v njihovi razporeditvi. Večja količina denarja, namenjena medijem z razpisi, sploh v primeru medijskih imperijev, kakršen je konglomerat Martina Odlazka, v katerega spada tudi Večer, se steka prav k tem imperialistom in nikakor ne k novinarjem in urednikom. Lastniki namreč medije obravnavajo zgolj kot orodje za akumulacijo vse večje količine kapitala, kot prostor za oglaševanje, sredstvo političnega vpliva in nikakor ne spodbujajo kritičnega poročanja. 

S takim odnosom vodstvo ne le posega v kredibilnost novinarskega poročanja, temveč korenito oškoduje proces novinarskega in uredniškega dela. Z odpuščanjem so redakcije primorane združevati delovna mesta, novinarji prevzemajo naloge odpuščenih kolegov, delovnih mest, ki jih vodstvo ne zapolni. Ta preobremenitev novinarjem onemogoča poglobljeno delo ter ga reducira na prepisovanje agencijskih novic. Obenem starejši sodelavci zaradi nezaposlovanja novih kadrov in pomanjkanja časa mlajši generaciji ne morejo predati znanja. 

Sodelavci medijskih kolektivov, ki ostanejo, zaradi trenda odpuščanja v primežu čakajo, kdaj jih bo doletela podobna usoda kot nekdanje kolege. Zaradi strahu v redakcijah pride do samocenzure in omejevanja ter prilagajanja oglaševalskim in clickbait vsebinam. 

Praksa pogostega odpuščanja, ki je niso deležni le novinarji in uredniki na Večeru, temveč tudi na Delu in v drugih medijskih hišah, urednika redakcije postavlja v vlogo kadrovskega prerazdeljevalca nalog in ne vsebinskega mentorja. Ukinjanje celotnih revij, prilog ali rubrik prinaša primanjkljaj pokrivanja celotnega področja oziroma tematik. Menedžerski model medijskih imperialističnih mogotcev pogosto od lokalnih medijev, mednje je spadal tudi Večer, zahteva ukinjanje prav njihovega bistvenega doprinosa k slovenskemu medijskemu prostoru. Večer, čigar glavna naloga je bila ravno poročanje o Mariboru in Štajerski, je bil skozi leta, da je preživel, prisiljen opustiti oziroma se oddaljiti od svoje prvotne vloge. S tem se časnik dolgoročno korak za korakom samoukinja.

Ob ponovnih odpuščanjih, prestrukturiranjih in drugih kadrovskih posegih ter s tem vsebinskem oškodovanju ne le Večera kot samostojne medijske entitete, temveč celotnega slovenskega medijskega prostora, ostro obsojamo odločitve vodstva in izražamo podporo odpuščenim novinarjem ter zaposlenim na Večeru. Ob tem obsojamo tudi odziv kulturne ministrice Aste Vrečko, ki je izrazila zgolj zaskrbljenost, pri čemer Zakon o medijih, ki ga je pripravilo ministrstvo, ne poskuša reševati pogroma, ki ga doživljajo novinarji in uredniki, katerih poročanje je v javnem interesu.  

Uredništvo Radia Študent.