Danes bomo prisluhnili intervjuju z Ivanom Svetlikom, rektorjem Univerze v Ljubljani, ki smo ga opravili prejšnji teden. Med drugim smo se pogovarjali o angleški dramatiki, nadčloveku, prekarizaciji kot vicah na poti do nebes, negotovih časih in prostotrgovinskih sporazumih.

Rektor univerze si je od leta 1974, ko se je zaposlil na Fakulteti za družbene vede, nadel pester nabor nazivov: bil je predavatelj, raziskovalec, dekan FDV, nato v vladi Boruta Pahorja minister za delo, družino in socialne zadeve, nazadnje pa je politično kariero zamenjal še z rektorsko. S tržno logiko je koketiral že v osemdesetih letih, ko je s preučevanjem tržnega pristopa k zaposlovanju in brezposelnosti sodeloval pri pripravah na tranzicijo, pri čemer si je prizadeval predvsem za prenos koncepta aktivne politike zaposlovanja v slovenski prostor. Svetlikov doktorat na temo sociološke konceptualizacije brezposelnosti bi sicer lahko bil v pomoč pri problematiziranju sistemskega problema brezposelnosti, vendar se je sam raje usmeril v vzpostavitev kariernih centrov univerze, ki promovirajo reševanje problema zaposljivosti s podjetnim, a komolčarskim individualizmom. O spodbudah, da naj iz samih sebe ustvarimo podjetje, je pri obravnavi neoliberalnih mislecev pisal že Foucault, da naj naredimo podjetje še iz univerze, pa nas spodbuja njegova magnificenca.

Kako se torej rektor počuti na univerzi?

/intervju v posnetku oddaje

Tako je govoril rektor.

Če pod intervju potegnemo črto – univerza je že nekaj časa v nezavidljivem položaju. Odločba ustavnega sodišča je državi že 14. aprila 2011 naložila, da mora financiranje visokega šolstva urediti z zakonom, a protiustavno stanje se nadaljuje še tri leta in pol zatem. Tako se mora posledično univerza enako kot ostala privatna podjetja, pardon, gospodarski subjekti, potegovati za lastno financiranje in nemoteno delovanje. V skladu s tem prihajajoče notranje sanacije in konsolidacija visokošolskih programov niso drugega kot evfemizmi, za katerimi se skriva njihovo združevanje programov in s tem njihova dobesedno inter-disciplina-cija.

V zlatih 60-ih letih je množični študij zapolnil vrzel pomanjkanja kvalificirane delovne sile, ki jo je trg v povojni zlati dobi potreboval. Danes pa je povečini že kar »polizobražena« delovna sila, ki se pripravlja samo za vstop na trg, popolnoma odveč in pogrešljiva. Armada brezposelnih, med katerimi disproporcionalno največji delež pripada mladim, lahko hitro napelje na idejo, da gre za medgeneracijski spopad, kot je v intervjuju omenil tudi sam rektor. A dilemo med zaposlovanjem mladih in upokojitvijo starejših moramo zatreti že v kali: pravo vprašanje kaže na strukturni problem kapitalizma.

Država sistemsko ne skrbi za zaposlitveno politiko mladih in sebe predstavlja zgolj še kot servis za informiranje. Sedanji rektor pa univerzo vedno bolj pojmuje kot firmo, in tako kot prejšnji rektor ne zna strniti vrste univerze in zahtevati odpravo neustavnega stanja na področju visokega šolstva. Na ta način tudi univerza kot mesto mišljenja, ki naj bi ga v svoji avtonomiji utelešala, izginja.

Znotraj univerzitetnega prostora delujejo interesne skupine, ki kot take že po svoji definiciji ne morejo biti politično nevtralne in na odrih univerzitetnega prostora zgolj igrati nekih vlog. Kot smo lahko slišali v intervjuju, se rektor osredotoča le na notranje reze in sanacije programov, ki pa ne pomenijo drugega  kot distanciranje in umikanje univerze v apolitčno vlogo. Vendar bi od rektorja pričakovali, da se poveže s tistimi skupinami študentov, profesorjev in univerzitetnih delavcev, ki se že borijo za odpravo protipravnega stanja na področju financiranja visokega šolstva, ki bo za študente brezplačen. Le tako bi univerza kot celota pripoznala svojo politično vlogo v družbi, sicer ji očitno ne preostane drugega kot razkroj v podjetje, ki bo samo še »dilalo« znanje in know-how. A s tem bo kapitulirala že pred začetkom bitk proti komercializaciji, ki jih gre pričakovati, ko se razkrijejo v tajnosti kovani prostotrgovinski sporazumi TISA, TTIP in CETA.

Intervju sta pripravili Teja in Urška.