Golovec je eden treh oz. dveh oz. štirih ljubljanskih planot ali gričev, kakor jih pač šteješ. Je pritlikav grajski klitorisek možno šteti ob relativni veličini ostalih dveh, torej omenjenega ter Rožnika oz. Šišenskega hriba, ki recimo tvorita isti reliefni masiv, a sta poimensko nekako ločena; je prvi del drugega ali obratno, kje so meje, je Rožnik zgolj vrh itn.? Kakorkoli že, Golovec je eden teh, in to največji, v temle dreku pa bomo malce raziskali njegov centru najbližji rob, Hradeckega cesto.

Za nekoliko nenavadno, peketajoče ime je poleg sestave mestnega sveta leta 1932 s svojo osebo zaslužen gospod češkega rodu Janez Nepomuk Hradecki, ljubljanski župan v prvi polovici 19. stoletja. O njegovih dosežkih je s praktičnega stališča dandanes morda malo nehvaležno govoriti, lahko pa omenimo, da mož ni bil čisto brez družabne relevance, saj mu je nekaj pesmi posvetil sam veliki dr. France Prešeren, njegov sodobnik. Denimo:

De bi v samoti revež ne poginil,

de brat pomagal bratu bi 'z nesreče,

občinsko hišo ubogim si vlastninil.

Kak Tvoje je bilo srcé goreče

za čast, in prid, in blágorstvo Ljubljane,

Ljubljane, ljubice nebes in sreče!

Bravo Hradecki! Da vidimo, koliko dandanašnjih priložnostnih umetniških del Jankoviću na čast se bo ohranilo čez dvesto let.

Če od poezije preidemo k prozi, je Hradeckega, kot rečeno, tista cesta, ki obroblja Golovec, in sicer od Dolenjske do Litijske pri Kodeljevem mostu, vseskozi ob toku Gruberjevega prekopa ter tudi poleg trase neelektrificirane in enotirne dolenjske železnice. Slednja mimogrede ne bo nikoli dočakala drugega tira, razen če bodo, podobno kot Madžari na Primorskem, vleteli Hrvati s parimi milijoni. Naj kupijo še Podgurje. Cerar vizionar! A gremo dalje oz. nazaj na cesto.

Njen melos bi lahko metaforično in ne brez žlehtnobe ponazorili s tamkajšnjo hišo Slovenskega društva hospic, ne toliko zaradi umirajočih pacientov kot stanja oz. neurejenega sistema financiranja, spričo katerega je delovanje te hiše – umrlo. Sicer pa je ta metafora učinkovita za čisto preveč reči. Kar se naše ceste tiče, gre za nekakšno zombijevsko obrobje med obrobjema. Namreč je na robu mestnega središča blizu Roške, obenem pa pred robom primestnih centrov, denimo Rudnika ali Kodeljevega. Poleg tega pa je še ekstra zarobljena s – hribom, ki poleg malih cestišč do jankovićevskih vil in peš labirinta na Golovcu nima pravega izteka, zgolj ulično zaprtje.

Na strani vzpetine torej bolj ali manj prestižne stanovanjske bajte, na drugi prestižen razgled proti pejsažu grajskega griča, Poljan, v obzorju tudi širša Ljubljanska kotlina do svojih zahodnejših oz. severnih in južnih meja. Toda bolj ko se cesta vije, bolj fina postaja, cestišče razpokano in luknjičasto, zakrite palačice zamenjajo enonadstropne, kakih dobrih sto let stare zidave, v katerih so ponavadi kakšne gostilne, danes pa se prav na naši cesti najde tudi vinotoč. In barake in vrtički ob železnici in tenki smaragdni liniji vode nižje, če niti ne omenimo klasičnih nevelikih in socialnih blokov ter morda arhitektursko najlepšega velikega Mercatorja v Sloveniji, ki domuje v zapuščeni recimo temu secesijski fabriki ob še stoječem ceglastem dimniku.

Cesta kakšnega trškega naselja torej, a obenem prepredena s travniki, gozdovi in delavskimi zaselki, podoba domovine v malem. Razlog, zakaj Ljubljana ni najlepše mesto na svetu, kar je v naši dialektiki razlog, ravno zaradi katerega Ljubljana je najlepše mesto na svetu. Naravne, nenališpane, organsko nenadejane, zmutirane mestne zaplate s povsem samovzniklo urbanostjo, ki daje mestom svojevrsten karakter. Mogoče pa nekoč v tej ulični vukojebini vznikne kakšna Jankovićeva, saj domuje nekje blizu. To bi bil mali testament turističnemu zabaviščnemu parku, kakršen je postal center Ljubljane.