Hruševska cesta

 

Tokratna ulica, na kateri smo za vas iskali fekalne potenciale, je še ena od vzhodnejših prestolniških cest, koder znotraj obvozničnega kroga poleg Fužin in Štepca kraljujejo polja in razni polkmečki zaselki. Hruševska cesta, torej, ki se, preden zavije v ravan Ljubljanske kotline, kot kača ovija okoli Golovca, svoje ime pa na željo domačinov ponosno nosi od leta 1974, ker vodi v naselje – Hrušico. Kaj takega.

In je ena tistih cest, na katere hodu se v relativno neposeljeni trasi dogodi marsikaj tako pejsažnega, reliefnega ali vobče naravnega kot tudi antropološkega, socialnega, rekreativnega. Na svojem začetku, torej točki, najbližji centru, se odcepi od Litijske, eno križišče od njenega presečišča s Kajuhovo, v nasprotno smer proti severu se na istem mestu odcepa osamosvoji par tednov nazaj podrekavana Parmska. Potlej se recimo prvega četrt ali pol kilometra tesno oprijema gozdne planote, šine mimo parih velikih štepanjskih blokov ter brezveze oz. arbitrarno nametanih hišnih bivališč, nakar se gozdna in vzpetinska linija začne počasi, a gotovo oddaljevati.

Že tukaj človek naleti na kar nekaj zanimivih reči, npr. karate klub v nekakšem hibridu med delavnico in hlevom, kozolec ob prvem travniku, družinske hiše in, v eni od katerih ima očitno sedež domačijsko transportno podjetje. Pločnikov seveda ni, kdo jih rabi, omenjeni so zgolj zaradi svoje hecne, lahko bi rekli slovensko sosedske okolnosti, da sta namreč na enih dveh mestih vzdolž dvorišča pred hišo vendarle zabetonirana takšna polprivat, po pet metrov dolga pločnika. A treba se je sprehodit dalje.

S postopnim oddaljevanjem Golovca, ki pravzaprav ves čas ni dlje od nekaj deset korakov, se na drugi odpira pogled na… še kar širne njive, kjer je praviloma posejano zelje, s pritičnimi kolovozi ter travniki, kozolci, v daljavi fužinski bloki, obvoznica etc. Hiše na desni pod gozdom zadobivajo unikatno formo slovenskih prizidkov; ni stvar toliko apriornih arhitekturnih idej kot sprotne stavbarske pragmatike, ki pač po svoji kmečki pameti in domnevni potrebi priziduje, kar in kakor se ji pač da. Videti niti ni pregrozno, kot kakšne lego kocke v naravni velikosti. Ob cesti je prav tako lepo število poldokončanih zidarskih projektov ter tudi za lokacijo nenavadnih novogradenj, predvsem izstopa leseno futurističen vrtec. Kakšne pisane risbice na fasadah, hipsterska biolesna barva materiala. Kot svež okar – pazi - drek.

Po teh špancirskih eksponatih, malem potočku, nevelikem pravokotniku ograjene nesnažne trave, na kateri se pase ljubek poni po imenu Dolfi, in skrivnostni Krožni poti, sledi ovinek do zadnjega dela Hruševke, ki se sfinišira neposredno pri Bizoviku. Tu se razgled še bolj razpre, pred očmi jasno vstane drevored ob enem duhovno najpolnejših sprehajališč na svetu, vzhodnem delu Poti spominov in tovarištva. Dosti življa, rekreativcev, tekačev v morda praktičnih, a na oko brezvezno permisivnih florescentnih topih, v igri je seveda tudi slovita nordijska hoja ter kolesarstva vseh vrst. Onstran obvoznice se kadi iz dimnikov industrijske cone Dobrunje, pred njo cerkveni zvonik, prgišče hiš in sredi polja osamljeno, s cipresami obdano malo kvadratno pokopališče pa naznanijo bizoviški iztek naše ceste.

Dreka na poti ni dosti, ga je pa dovolj v duhu, njive je treba gnojiti, živina pa tudi ne more brez sranja. A za razliko od ruralno urbanih šišenskih bizarij, tukaj poln vonj gnoja dejansko funkcionira v svojem pristnem habitatu. In taka je tudi mala, okrušena, obrobna Hruševska; polna, gnojasta, funkcionalna, pristna, spominska in tovariška. Iz Ljubljane se ne rabiš hodit sprehajat na deželo. Ljubljana je srce dežele. Predvsem na nenašminkanem mestnem obrobju.

Po Hruševski cesti je tekel Matjaž.