Trg prekomorskih brigad

V drugi véliki vojni dvajsetega stoletja so se na strani komunistično-kapitalističnega zavezništva in v okviru Narodno osvobodilne vojske Jugoslavije borile tudi prekomorske brigade. Gre za jugoslovansko soldatesko, ki se je vojevala zunaj meja očetnjave, prisilne mobilizirance in druge južnoslovanske borce proti fašistom. Urili so jih zahodni zavezniki, borili pa so se v Italiji, celo Afriki, in bili izključno pod jugooslovanskim poveljstvom. Večna jim slava! Smrt fašizmu! Svoboda narodu!

No, urbanistični spomin na njih je počastila tudi naša ljubljena Ljubljanska prestolnica, in to v srcu arhitekturskega pofla po imenu Šiška. Čeravno je prav na našem trgu modernistično stavbarstvo še kar spodobno. Da, uganili ste. Naš tržiček ja prav tisti, ki ga obdaja slovit Center urbane kulture, Kino Šiška. Pa bivša šišenska občina, zdaj zaradi dobrohotnosti lokalne oblasti sedež raznih kulturnih ter takših in drugačnih društev. Čekirajte ogromen grafit na strani, kjer bajta gleda na Celovško. Za pocmokat. Več takih rabimo.

Poleg je še nekak bolj ali manj ne tič ne miš hotelček, kamor se zatekajo razni taborniki iz tujine, romansko frankofonski penzionisti na ekskurzijah, pač razne grupe, ki ne pridejo do slovitih Levjih ali Slonovskih jajc. Še dobro. Ker v Ljubljani videt samo izumetničeno nališpan center, ne pa krasnega, kakor samovzniklega sranja naokoli, kakršnega nudi prav Šiška, je seveda zamujat tisto najboljše.

Neprenova asfalt in beton na naši trški grudi sta seveda najboljše sorte. Poleg tega je zadaj za kulturnim domom še par solidno visokih in debelih dreves, da se lahko človek prav fino poščije brez puščanja temno sragastih lis na pločniku. Nasproti je kačje dolga in nizka kvadratasta gmota, ki po svoji konstrukciji slejkoprej izzove eno tako spontano trpkost, češ ježeš no, zakaj bi pa semle hodil, taka žalost. 

Je pa na drugi strani hud bronast kipec, navidez povsem brez konteksta, ter seveda vhod v toisto stavbno otožje, okrogle štenge v podtalje. Slednje na moč zintigrira, da bi šel človek nadebudno raziskovat, vzbuja pa tudi želje po kakšnem kevderskem pajzlju, ki bi imel verjetno najhudejše predpražje v mestu. Sicer pa je v krogu kakih tristo metrov zgledno število pravih beznic ranga bar Trenutek, tako da vam ni treba kakor vsem spodobnim ljudem zahajat do urbanega bara na fancy pire.

Čisto na robu, pri Celovški ali raje pod njo, pa je eden ne tako številnih ljubljanskih podhodov, tunelček, skoz katerega prečkate oz. podtalkate cesto. Pisan, pografitiran, poltemen, nesnažen in sumljivo neobljuden. Idealen plac za izmenjavo ilegalnih dobrin, čefurske pretepe ter posilstva. 

Trg prekomorskih brigad je običajno okupiran predvsem zaradi širokega nabora urbano kulturnih dogodkov ter spremljevalnga pompa. Hvalevredno, kultura, predvsem sodobna, moderna, v koraku s trendi itd. tukaj pač cveti. A naj vas in nas to ne zavede preveč. Kajti na prekomorcih se da čisto fino družit in krokat povsem na sebi in za sebe, brez raznih kulturniških sublimacij. Po klošarsko, na štengah občine, s prijatelji, nad asfaltnim podnom. Res, ko je naša prestolnica tako ali tako vsepovprek zelena, res paše en pošten šus neokrnjenega betona. Da vsaj enkrat v Ljubljani ne čutimo sela, travnikov, gnoja in gozda, temveč pristno urbanost stare šole.

Prekomorsko je betoniziral Matjaž.