Živimo v družbi
Jan Rozman in telefon stojita na odru dvorane Duše Počkaj, kar nastane, vas bo šokiralo! Ekskluzivno v današnjem Teatru v eter, do katerega lahko na spletni strani Radia Študent dostopate z dvostopenjsko avtentikacijo, elitne posameznice pa bodo informacije prejele kar preko radijskih valov, v živo. Kam je prišla ta tehnologija?!
Tistim, ki ste še vedno z nami, povemo, da iz Jana Rozmana in telefona seveda nastane Mokra oprema (dramaturgija: Jaka Smerkolj Simoneti), intermedijska zmes stand-upa, sodobnega plesa in videa. Ta performativna stvaritev je pod odrskimi lučmi premierno zasijala 17. oktobra. Preden se zmočimo, naj povemo, da besedna zveza mokra oprema oziroma wetware opisuje človeka kot biološki organizem, a obenem kot skonstruirano ali hardware in programabilno ali software entiteto. Zdaj pa brž nazaj na oder.
Za zdaj še suh Rozman občinstvo pozdravi, stoječ pred zaveso, ki z malo domišljije spominja na veliko večje kulise v gledaliških dvoranah in kulturnih domovih, kjer se neredko odvije kakšen tako imenovani stand-up, na katerem je krohot slovenske publike zagotovljen, humor pa ne prav zares. Rozman tako sprva uteleša prav tega, seveda moškega komika, ki zgolj zbija neumne štose.
Eden od začetnih trenutkov, ki spretno vpelje omniprezentno in oh in sploh sodobno tehnologijo, nas subtilno opozarja na kapitalizem nadzora – teorijo Shoshane Zuboff, ki je omenjena tudi v gledališkem listu. Rozman kot lik in ne kot performer nagovori publiko in jo poprosi, naj sledi njegovemu Instagram profilu in obljubi follow za follow – kako mamljivo! Zatem nas povpraša, ali ima kdo prek tisoč sledilcev, in glej ga zlomka, oglasi se moški – (njemu v nezadovoljstvo ga ne bomo poimenovali) – in pravi, da jih ima on kar pol milijona, od katerih so seveda vsi pristni. Prisežemo. Seveda ob tem naključnem trenutku predstave kot gledalke prasnemo v smeh, a kot kritičarke se popraskamo po glavi in se zamislimo.
Glede na to, da predstava raziskuje nekakšno foucaultovsko biopolitičnost pametnih naprav in njihovih algoritmov, kaže opisani primer wannabe influencerja skrajno ironijo, ki je sam zelo očitno ne vidi. Internetna popularnost je postala valuta, s katero nas poskušajo prepričati tehnološki mogotci, v zameno pa zahtevajo le vse naše osebne podatke, ki jim jih običajno nevedoč ponujamo na pladnju.
Zasebna podjetja iz teh metapodatkov tvorijo naše psihosocialne profile, ki jim jih ponudimo vsakič, ko kliknemo dovoli piškotke, čeprav na posledice redko pomislimo. Tako jim zastonj dovolimo, da preprodajajo podatke o tem, kaj počnemo online, s tem pa jim omogočamo, da platforme, ki jih uporabljamo, postanejo čim bolj personalizirane. Oziroma da nam karseda enostavno prodajo tisto, kar mislimo, da si želimo. Rozman intermedijsko predstavi prav to brezglavo uporabo interneta, ko se levi iz vloge brezglavega uporabnika Instagrama, ki le scrolla, ali ko kot nekakšen lik stand-up komika prosjači za sledilce. Oba mislita, da digitalni prostor deluje v njun prid, čeprav oba izkorišča veliko večji sistem. Vede ali nevede, prostovoljno ali neprostovoljno sodelujemo v kapitalizmu nadzora. A zakaj le? Ima morda Rozman odgovor?
Seveda ne. Rozman se digitalne vpetosti v sodobno družbo loti na svojevrsten način, ki vključuje že omenjene humorne vložke, nenazadnje pa tudi s koreografijo. Na telefonu na YouTubu poišče video bazena, ki se predvaja tudi na steni dvorane, on pa ob gromeči glasbeni spremljavi pleše. Prizor je skrajno bizaren, Rozmanova koreografija namreč sestoji iz nekoliko zakrčenih gibov, ki v soju modrikaste bazenske vode delujejo, kot da se utaplja. Avtor z odbitim prizorom tako prikaže nekakšno metaforično utapljanje v vse novejših tehnoloških bajnostih in to stori preprosto z nasičeno uporabo digitalnega. Četudi je ta prostrani bazen le farsa in nas v resničnem življenju čaka le majcen otroški bazenček, v katerem lahko utapljamo svojo žalost. #What you order vs what arrives.
Prav skrajen preplet raznih pametnih naprav v Rozmanovi koreografski intervenciji naredi predstavo sila močno pri prikazovanju ujetosti v digitalni svet, ki na odru postaja resničen. Obenem noro vsebinsko prenasičenost prav tako preslika na oder, ko je na trenutke docela iskren in neposreden, čeravno na samosvoj način, spet drugič pa skrajno ironičen. Prizor nečesa, podobnega valčku, v katerem Rozman v roke nežno vzame macbook, pritisne svoje lice ob tipkovnico in z njim cheek-to-cheek zapleše ob počasni glasbeni spremljavi, za katero je zaslužna Veronika Černe – poslušalstvu mogoče bolje poznana kot Raketa. Joj, ob tem sila tankočutnem plesu se nam kar solza utrne, zato brž po naslednjo dozo čustvene otopelosti, ki jo lahko zagotovi le doomscrolling.
Glej ga zlomka, zdi se, da nam Rozman prisluškuje, očitno smo mu postali podrejeni skoraj toliko kot našim pametnim napravam. A pojdimo raje od boomerskih nebuloz do Instagram [rílov] reelov. Ko Rozman v roke vzame telefon in kar naenkrat začne brezglavo scrollati, ni važen kontekst videov na njegovem profilu, važen je neposredni prikaz takojšnje zatopljenosti ravno zaradi personaliziranih vsebin, ki se po čarovniji Mihe Možine predvajajo na steni in zavesi. Četudi so nam reeli neznani, zagotovo v trenutku prepoznamo Temujevo reklamo, ki posiljuje preprosto vse lastnice in lastnike katerekoli pametne naprave.
Temujeve reklame vedno prikazujejo situacije, kjer ima neka ženska popolni panični napad in skoraj zažge skladišče, preden jo ustavi direktor in ji ponudi božansko kupčijo. Glasovi likov pa nas vedno znova presenetijo s prijetno umetnointeligenčnim naglasom odsekanih stavkov. Tako nekako deluje tudi Rozmanov off-brand oglas za Temu, v katerem zaigra vlogi histerične rdečelaske in stoično skuliranega direktorja.
Ko se parodije predvajajo, Rozman na odru pusti, da govorijo same zase in medija sploh ne spreminja, kot prej to počne s plesom ali z zbijanjem šal. Prav s prepletom uprizoritvenih medijev je pri plesu lahko uspešno iskren, v vlogi kičastega komika pa ironičen. Vsebinska nasičenost se ne zdi pretirana, saj večinoma preslikava ravno kaotičnost digitalnih vsebin. Gledalka prav tako ugotovi dihotomijo tega, da poskuša ob gledanju plesnih prizorov premisliti vsak gib, ugotoviti globlji pomen, medtem ko se ob gledanju video vsebin, četudi na odru, kar odklopi. Kar se nam kaže na zaslonih jemljemo táko, kot jè, in kot laične uporabnice ne razmišljamo o algoritmih, metapodatkih, psihosocialnih profilih. Doomscrollanje je tistih nekaj minut, ur, ko lahko odmislimo vse skrbi, čeprav si prav takrat tehnološki konglomerati manejo roke in se manično smejijo v stilu gospoda Burnsa iz Simpsonovih.
Res je, v telefonih in prenosnikih ni skritih agentov, ki bi nas imeli pod stalnim nadzorom, ta je prefinjeno vpet v delovanje samih aplikacij, algoritmov. Rozman v Mokri opremi prav ta skriti nadzor odlično parodizira s humornim prepletom digitalnega in telesnega, s katerim preslika vsebinsko nasičenost digitalnega prostora. Če se njej predajamo prostovoljno ali ne, presodite same, ali pa raje vprašajte Chat GPT, ki vas bo enkrat za vselej odrešil muk razmišljanja.
Dodaj komentar
Komentiraj