Štajerska Cesta

*

Med Mostami in Bežigradom se od Črnuč mimo Tomačevega do Žal vije nam vsem najmanj po imenu zelo ljuba ljubljanska cesta – Štajerska cesta. Kaj poleg prelestnega poimenovanja, iz katerega zaveje prijeten duh Pohorskih smrek ter široko Dravino smehljanje, še krasi to vpadniško cesto pa vam bomo prav tule in prav zdajle razodeli neumorni iskalci pocestnega dreka.

Prvo je treba reči, da je bolj vozna kot hodna, kar seveda ne pomeni kakšno dejansko peščevsko restrikcijo. No, vsaj ne povsod. V zvezi z njeno prevozniško naravnanostjo pa takoj zbode nadpovprečno število krožišč oz. rondojev oz. krožnih križišč oz. krožnega prometa, kar je bila mimogrede vsepovsod po širši domovini v zadnjih recimo petnajstih letih ena od glavnih cestnoprometnih politik. Če se preveč voziš po lokalnih cestah, se ti tako ali tako zvrti v glavi ali pa te vsaj spomni na otroške radosti z vrtiljaki. Kot je za štajersko veselo nrav značilno, se naša Štajerka zasuka na kar štirih velikih krožiščih.

Začnimo skrajno zgoraj, se pravi na severu, in pri verjetno največjem rondoju v Republiki Sloveniji, krožišču Tomačevo, onstran katerega se ulica izlije v Trzinsko. Hecen fenomen z duplo dozo vozniške histerije, ker je krožni režim poincestoiden s semaforskim. Človek bi pomislil, da precej prihrani na času, če se zapelje čez Tomačevca, to je nenazadnje tudi ves namen teh cestnih okroglin. Seveda se bridko ušteje, kajti ne le vožnje ne skrajša, temveč jo praviloma prilično podaljšuje. Arhitektom oz. inženirjem oz. urbanistom se je pač zdel greh, če bi avti na hitro odfrčali skoz to gigantsko krožno čudo, pa so poskrbeli, da imajo potniki zmerom še preveč časa za njegovo občudovanje.

Ob čemer lahko mimogrede opomnimo na še en fenomen slovenskih in ljubljanskih cest. Namreč, nonstop nekaj šteka. Semaforji, kot da so naštimani za oviranje, ne pa gladek tek. In to predvsem na Štajerkinem velikem rondoju. Še bolj zanimivo je, da ima npr. Pariz neprimerno večje število neprimerno večjih krožišč, neprimerno več semaforjev in neprimerno več avtov, pa jim promet teče kot reka. No, je pa tudi zatikanje menda neka umetnost, kot npr. scratchanje gramofonskih plošč, zato nenazadnje nimamo razloga za kakršenkoli sram.

Nazaj na Štajerko. Med neskončnim prebijanjem čez rondojskega velikana že imate priložnost občudovat ljubljanski robni pejsaž. Na eni strani Stožice v vsem svojem blišču in bedi, švinčnikste silhuete stolpnic, šminkerski štadion ter takoj poleg nedokončana gradbinska sramota, čez katero poganja trava in ki nedograjena že razpada. Na drugi strani pa puščobna poljana, trava, kmečki horizont, polindustrijski nasadi koruze in zelja. 

In povedano po pravici, se dalje po cesti in prek preostalih rondojev panorama kaj prida ne spremeni, predmenstna podeželanska puščoba, daljnovodi, sivi travniki, razpokan asfalt obrtniška žalost. Vse do zadnjega, ki pa s krasno obscenostjo potrdi vso dozdajšnjo neživost. Tamkaj pridemo do krasnih Plečnikovi žal, slonokoščenih marmornatih stebrov, večnega počivališča nekdanjih ljudi, lično zakopanih kupov kosti in pepela. Tako vsa ta čudovito nakitena mrtvaškost ob cestinem izteku potrdi vso prejšnjo mrtvilo naše nesrečne Štajerke. Kot da bi se jebeni žabarji zanalašč pozajebavali iz čiste, radožive, iskrene, veseljaške in norčave štajerske nravi. Sama foušija, vam rečem.

Po Štajerki je kolovratil Matjaž. Brala sva Ljubljančanka Mateja in lažni Štajerc Biga.