Pazi drek specialka: Rosa

Če – in ko - rosa pade, pade po dolgem in počez. To kratko in enostavno dejstvo je vsesplošno in zgodovinsko dokazano, in nespametno bi bilo okoli tega kaj pleteničiti. A ker je Mesto, za razliko od neke kotanje ali doline, povsem neka druga zadeva, ki v svoji zamotanosti vsak dan daje toliko navdiha tudi pričujoči rubriki, je del njega, mesta torej, nezgrešljivo tudi jutranjca mrzlobna krasotica: Rosa.

Rosa je čisto legitimen mestni pojav, ki je kot fenomenološki objekt neke vrste sestrična od megle in pol-sestra dežju. Laični navdušenci prepoznamo dve vrsti, od katerih pa sta obe prav na svojstven način sitni in mokri. Ločimo tudi prijetnejšo varianto rose, spomladansko-poletno kolekcijo, in pa zimsko, ki z opčo zmrzaljo tamani uporno travo in spreminja ogorke od cigaret v priložnostne hokej ploščke. A njeno lepoto in zmrzloto niti ne opazimo; to je nek njen skrit čar – in svoje tančice nam odstrne ponavadi takrat, ko je že prepozno – in to takrat, ko se polni zanosa in popolnoma drugačnih idej usedemo na mokro klopco.

Rosa, jutranja ali večerna, ni uporabna za nobeno stvar. Mnogi jo zato brišejo, in prav je tako. Tako kot romantizirana in praviloma varljiva Lepota, je taka sama po sebi – nikoli ne veš, kdaj nabašeš na tako pogubno stvar. Ob jutranjih, posebno spomladanskih dnevih, ko človekova duša niti nima volje, da bi sedla, kamoli nekam na hladno, in takole obubno išče kos kartona ali kos ustruženega lesa, da bi nanj ali nanjo položila svojo rit, se tako nehote zaplete v vrtinec čustev, mokrote in preklinjanja.

Z večerno roso tudi ni kaj bolje; navidez nedolžen les se takoj pretvori v kup neuporabne estetike sredi parka. Na površino, okuženo z roso, se lahko položi kvečjemu kakšno nepremočljivo zadevo, kot je naprimer pločevinka ali steklenica – da pa bi razumna oseba položila na kaj takega kašno dečvo ali dečka, pa je zelo vprašljivo, če ne zgolj neugodno. Če potrebujete glede tega kakšen dokaz, se ob priliki pogovorite s kakšnim klošarjem, in zagotovo vam bo zagotovil, da je rosa, navkljub transparentni bistrosti hudičev pes, ker laja ponoči in zjutraj, in je s tem odlična predigra za revmo.

Kot taka pa rosa nedvomno vpliva na tiho in glasno žitje nekega, posebej pa ljubljanskega mesta. Ta je z mestno lego in prepredenostjo z vodovjem lahka tarča za rosin totalitaren režim. Preseneti – in udari - tako kot narkomanova igla direktno v zavest prebivalcem, no, vsaj tistim, ki jih vreme kaj prizadene. Zato jo je treba tudi spoštovati.

Da pa ne bomo tako krivogledi glede rose, ki je sicer najlepša v kakih gorah in jezerih in tako dalje in tako naprej, pa moramo opomniti na vsaj nam znane metode bežanja pred to zdraho. Najlepše je prisilno brezposelnim in hašišarjem. Ti spijo dovolj dolgo, da jutranje rose ne dojamejo, a skupaj z delavno drhaljo še znajo užiti tisto večerno, ki se prikrade, kot v mnogih pesnitvah, okoli vogala. Slednji pa si skupaj z preker-proletarci delijo užitek skrokane jutranje rose, o kateri posebnih dimenzijah kdaj drugič. Dovolj je vedeti, da je v takih trenutkih najbolj stopiti na kak od jutranjega ali dnevnega sonca deloma posušeni beton, na katerega položite kos kartona ali oblačila. Druga alternativa so samo še suhi javno-kulturni prostori, kot so muzeji, galerije ali šank.

Summa summarum: Rosa je kot fantazma čisto zadovoljiva stvar; v praksi pa najeda. Kot poslednji nauk tega pričevanja, pa navedimo še en poseben primer, ki izhaja iz kitarskih subkultur – in to je poseben klic, ki če ne drugega, pozornost preusmeri popolnoma v drugo smer, torej poseben bojevniški krik, ki odlično pritiče jutranji ali večerni rosi:

 MARJAN!!!!!!!

Oči so se orosile Bigi.