ZA ČRESLOM

Današnja epizoda našega iskanja drekov po ljubljanskih ulicah bo bolj poljudoznanstveno obarvana. Ulica, ki smo jo našli, in vam jo kanimo zdaj predstaviti, vam je zelo poznana. Tudi če ste v Ljubljani zgolj frišen prišlek, ali že leta star in utrjen študent, ali pa celo klen ljubljančan ali ljubljančanka, se boste morda začudili, da ne poznate imena. Ker ulico ste najmanj prezrli, največ, kar pa ste lahko z njo naredili pa je, da ste notranjost njenega rajona zgolj prečili, in še največ pozornosti delili šele takrat, ko ste vanjo scali. Ali še kaj hujšega.

Ulica, ki si lasti laskavo ime ZA ČRESLOM ni nikakršna skrivnost ljubljanska; vsak cepec, ki vidi Ljubljano, gre bržkone mimo tega kraja, da niti ne pisnemo o turistih. Dolga je nekje 10 metrov, široka za enega mrtvo pijanega človeka, je pa od Prešerca vzhodno po Trubarjevi tadruga ulica na desni. Bolj prehod kot ulica, saj če sredi noči nabašete na ulico z zgornje strani, in se vanjo s skrajnim entuziazmom zaletite in naredite zaradi lastne klempavosti favl nad samim sabo, nato pa obvezen preval in še sklepni troskok v supermena, se namreč že znajdete na Petkovškovem nabrežju.

Ulica ZAČRESLOM je kratka in sladka, in kot lahko ugotovite tudi v treznem stanju, povezuje Trubarjevo in Petkovškovo nabrežje. Na Trubarjevi je še najbližja referenčna točka neka krmnica, kjer se hvalijo s palačinkami, na drugi, priljubljanični strani, pa je relativno poleg Okrepčevalnica Petkovšek. Višinska razlika ni tako huda, proti Ljubljanici ali pa v obratni smeri se lahko spustite ali povzpnete po še kar lično obnovljenem starošolskem kamnu, stene, ki ga obkrožajo, pa so zaradi krem dosadne barve hvala Bogu in Marxu, že kar nekaj pografitirane.

Ker o ulici ali prehodu ZA ČRESLOM nimamo funkionalno arhitekturno nič več za pridodati, bo zdaj sledil klic avtorja prispevka, ki izhaja iz njegove imanentne nostalgije po starih stisnjenih ulicah mediterana ali bližnjega ali daljnega vzhoda, in tale ZA ČRESLOM je precej taka. To so ulice, mučno in umetelno, skoraj kičasto arhitekturno in stilsko prirejene lastnemu življenju in življu; ulice, v katerih zavohaš hašiš, pa ne veš, iz kje je pripihalo, in odkod je prišel predirljiv ženski krik; ulice, v katerih lahko butneš ob ljudi; kjer je tesno nebo in sosed soseda ne more zamejiti z ograjo; ulice, kjer lahko dejansko nekoga najdeš in hkrati take, v katerih blodnjaku se še sam zgubiš. Skratka ulice, ki jih še ni zajebala švabska ali avstrijska arhitekturna kela odprtosti v zaprtih atrijih in širokih avenijah, ki vsakič znova potaca vse, kar si mesto po lastni inerciji izgradi iz prilike in lastne narave. In kar se bohoti po teh koncih do onemoglosti, podobnosti in dolgočasnosti.

No, pa da ne bomo v eter dajali same nereflektirane pavšalne in zelo osebne sodbe, bomo še kaj rekli o ulici sami. Njeno ime, na primer, torej ZA ČRESLOM, izhaja iz klene besede 'čreslo', kar stoji za 1. posušeno smrekovo ali hrastovo lubje: kupoval je čreslo in hlode; hrastovo, smrekovo čreslo 2. usnj. zdrobljeno smrekovo, hrastovo lubje ali želod, ki se uporablja za strojenje: posipati s čreslom; strojen s čreslom, in besede 'čreslovina', ki je neke vrste žavba trpkega okusa. Kdo je bil pogumnež, ki je poskusil čreslo, da je rekel, da je trpek, se sprašujemo. A kdo bi dvomil v Frana Ramoveša. Skratka ondod so onega dni, torej med Trubarjevo in Petkovškom, ustvarjali ali čresljali in prodajali svojo robo ljubljanski usnjarji, ki so seveda že naredili v zgodovini, kar so mislili. Tako da namesto bridkega in trpkega vonja hoste in lesa zdaj tam ujamete kvečjemu kak duh iz bližnje hitrokrmnice ali iz bližnjega počenega žleba.

Summa summarum: Ulica ZA ČRESLOM, druga desno po Trubarjevi iz Prešerca, je zgolj prehodna mala sentimentalna iskrica, nekako osamljena sredi velikih drugih ulic, ki se zlivajo obnjo. Svojo solzo, sentimentalnost in nostalgije, in seveda prazno pločevinko pera je tam odložil Biga.