Včasih je človek razpoložen za naporne igre. Počuti se sveže in prebujeno, pripravljen je na izjemne intelektualne in motorične preizkušnje, pozabil je na pretekla razbijanja s tipkovnico ob steno, zato se loti Super Meat Boya, Spelunkyja, Faster Than Light ali drugega podobno zateglega kosa gejmerske govedine, ki terja zares vztrajno prežvekovanje, preden razvije kaj okusa. Spet drugič se lahko znajde v povsem nasprotnem stanju. Morda je ravnokar pojedel obilno kosilo; stara mama mu je zatežila, naj vzame še; od včeraj so ostale neke mrzle palačinke; čez pa itak kava in dva čika in potem počasi z balkona na kavč. Tak človek pač ne bo z Albanijo zavojeval cele Evrope v Hearts of Iron, ker v danem trenutku ne premore ne gibalnih ne mentalnih kapacitet.

Idealna igra za opisano počutje je današnji objekt predstavitve po imenu Eufloria, nekakšna zenovsko-rastlinska strategija. V upravljanje dobimo majhen planet, po katerem brenči kup nedefiniranih bitij, nekakšnih premikajočih se semen. Ta bitja - igra jih imenuje seedlings - so istočasno primarna enota in edini resurs v celotni igri. Kot enota funkcionirajo tako, da jih s klikanjem pošiljate naokrog in tako odkrivate nove dele galaksije. Če naletite na poseljene planete, se bo moral vaš mrčes spopasti z nasprotnikovim, preden boste lahko na novo odkrito območje zapičili svojo figurativno zastavo. Kot surovino pa lahko semena zasadite na površje že osvojenih planetov, nakar zraste drevo, ki proizvaja spet nova semena. Smešno enostaven koncept, ki pa v praksi funkcionira odlično.

Nekaj malega taktiziranja vam seveda ne bo ušlo, ponavadi začnete igro s fiksno količino semen, ki jih morate pametno razdeliti med produkcijo, obrambo in napad, da vas nasprotnik ne ujame s spuščenimi hlačami. Igra počasi uvede nekaj kompleksnosti; z velikih planetov lahko denimo vaši vesoljski kolonizatorji potujejo dlje; drevesa na določenih lokacijah proizvajajo hitrejša, na drugih pa močnejša semena; a osnovna mehanika ostaja ves čas v službi enostavnosti.

Umetniška izvedba samo podčrta opisano sproščeno vzdušje: grafika je minimalistična in psihedelično pisana, glasba pa pretežno aritmično brni v ozadju in ustvarja ambient. Posledično tudi v najhujših trenutkih, ko bo nasprotnik porazil vaš rastlinskih imperij, ne boste preklinjali in udarjali po mizi, ampak boste kvečjemu zavzdihnili in kliknili restart level. Če pa se vam jezni trenutki slučajno zgodijo, je tukaj način Zen, v katerem so računalniški nasprotniki izklopljeni, tako da se lahko povsem neobremenjeno podajate osvajat vesolje s svojim lastnim tempom.

Euflorio lahko igrate na namiznem računalniku, PlayStationu, zavoljo enostavnih kontrol pa tudi na obeh največjih mobilnih platformah. V originalu je izšla že leta 2009, tako da se jo da marsikdaj stakniti s popustom, pred nakupom pa se vprašajte predvsem to, ali radi gledate ohranjevalnike zaslona. Če je odgovor da, potem je to vsekakor igra za vas.