Če bi naš tokratni naslov opisali kot igro o fantku, ki išče svojo mamo, bi nemalo poslušalstva zavilo z očmi in zavzdihnilo. Premisa o izgubljenem otročiču je v svetu računalniških iger že davno prestopila mejo klišeja, čeprav smo tudi v Pritiskavcu našli nekaj odličnih izjem – navsezadnje sta obe Playdeadovi mojstrovini, Limbo in Inside, že malodane indie klasiki. A posebnost današnjega špila je v tem da se nepotrebni patetiki izogne v velikem loku. Namesto avanturice, ki bi brenkala na igralčeva čustva, dobimo čisto pravo platformersko ugankarico.

Hue je v svojih dveh dimenzijah in odtenkih sive na začetku na las podoben Limbu, a ubere docela drugačno pot. Na robu rodne ribiške vasice odkrijemo prstan, ki nam omogoča, da sivo ozadje zapolnimo z drugimi barvami. Ko se podamo v dogodivščino, kmalu ugotovimo, da takšna sposobnost ni le estetskega značaja. Prebijamo se čez sobe, v katerih nam na poti stojijo predmeti različnih barv. Sprememba ozadja na modro recimo pomeni, da vsi predmeti modre barve začasno izginejo iz zaslona, ostanejo pa tisti iz drugega barvnega spektra. Preprosta mehanika ima tako daljnosežne posledice, saj lahko prostor preoblikujemo na več različnih načinov. Na začetku bomo zgolj odstranjevali barvite ovire, ki nam stojijo na poti do naslednjih vrat, nekoliko kasneje pa bomo škatle tudi sami prestavljali, da bi po njih lahko priskakljali nekje do izhoda tik pod stropom. Barvni spekter se hitro širi in v prstan dodajamo vedno nove barve, s tem pa se veča tudi kompleksnost posamičnih ugank.

Ena od močnih točk Hueja tiči v tem, da luštno izmenjuje akcijo in strategijo. Če ugankarske sobe terjajo natančno planiranje, pa vmes najdemo tudi prežeče nevarnosti – recimo plaz raznobarvnih skal ali niz koničastih pasti. Rešitev je tudi v tem primeru aktiviranje prstana, ki nas pripelje v nekakšen bullet-time, kjer v upočasnjenem posnetku ravno pravočasno izberemo pravo barvo in se izognemo, da bi nas poteptala oranžna, vijolična ali kakšna drugačna krogla. Večkrat se zgodi, da moramo sredi skoka tudi po dvakrat aktivirati prstan, da ne bi storili konca na nabrušenih rezilih.  

Proti koncu je igra težka, kot se za puzzlerje tudi spodobi. Upoštevati je treba rdeče balone, ki nam po želji dvigajo ali spuščajo škatle, ubijalske laserje, padajoče lobanje in barvne sprêje, ki nam na najbolj nevšečnih mestih spreminjajo zastavljene plane. Vsi so seveda navezani na eno od osmih barv, ki jo s pomočjo prstana vklapljamo ali izklapljamo. Ne želimo se pretirano pritoževati čez dizajn igre, saj je kravžljanje možganov vendar nujno pri ugankarskem žanru. Vendar pa bi bila možnost sprotnega shranjevanja več kot dobrodošla – včasih se po pet minut ubadamo z uganko in skrbno zlagamo stvari na svoje mesto, potem pa z nekaj nepozornosti zdrsnemo v smrt, in igra nas brez milosti postavi nazaj na začetek sobe.

Pišoči prostodušno priznava, da je bil na nekaterih mestih prisiljen iskati nasvet na spletu. Vendar pa je Hue dovolj dobro premišljen, da tistih nekaj frustrirajočih trenutkov človeka ne odvrne od igranja, ampak ga še dodatno spodbudi. Pohvaliti velja tudi odločitev razvijalcev, da so vključili pomoč za barvno slepe, ki vsaki barvi doda specifične, lahko berljive simbole. Morda bi lahko dodali kakšno pripombo čez nekoliko enolično žalostno glasbo, ki je v kontrastu z barvitostjo igre; vendar je igralni koncept v končni fazi preveč zanimiv, da bi ga lahko zasenčile takšne malenkosti.

Hue je prispel kot eden bolj opevanih debijev kakšnega studia v zadnjih letih - na vsem dobro znani spletni platformi je dostopen za 15 evričev.

Vijolično in modro je mukoma ločeval Rasto.