So dnevi, ko se človeku prileže zakomplicirana, razparcelirana igra z zgodbo v dolžini krajšega romana in grafičnim vmesnikom na dveh monitorjih. To so tisti naslovi, pri katerih več časa kot v sami igri preživiš na tematskem wikiju, od koder v zvežčič na mizi prepisuješ optimalne kombinacije orožij in veščin za svojega lika. Drugič bolj sede nekaj na dve tipki in smernike, s parminutnimi rundami brez pretiranega razmišljanja. No, danes je drugič - v Pritiskavcu imamo pred sabo nizozemsko razpaljotko Luftrausers.

Iz lažne nemščine v naslovu je moč uganiti, da gre za letalsko igro, čeprav ne v najbolj ortodoksnem smislu. Naokrog vozimo nekakšen avionček, ki se obnaša kot papirnato letalo z možnostjo turbo pospeškov. Za njegovo učinkovito upravljanje se je treba privaditi na močan vpliv gravitacije, jadralsko aerodinamiko ter natančno dodajanje plina v pravih trenutkih. Naštete komponente kulminirajo v pravcati zračni balet, ki se ga ne da tako hitro priučiti, a prinaša s sabo topel in hvaležen občutek, ko počasi poštekamo stvari in iz ponovitve v ponovitev postajamo boljši. Velik podvig, sploh zato, ker ga igra izpelje samo s smernimi tipkami za obračanje in enim knofom za turbaka. To je poleg gumba za streljanje tudi ves kontrolni nabor.

Vizualni in tematski slog igre imitirata preproste sisteme iz osemdesetih. Dimenziji sta, kakopak, dve; pikslasta monokromatska grafika je podkrepljena z distorzirano sintisajzersko glasbo; meniji in animacije so namerno primitivni, pri čemer pa avtorji skoraj nikoli ne zaidejo čez mejo motečega stiliziranja. Precizne in odzivne kontrole ter obilne količine sovragov na ekranu nam vsak trenutek dajejo vedeti, da je Luftrausers v resnici sodoben naslov.

En in edini cilj vsake runde je preživeti čimdlje in spraviti pod rušo čimveč sovragov - bodisi s streljanjem nanje, bodisi z zaletavanjem vanje. Vaše plovilo se ob tem lahko poškoduje, pri čemer pride prav avtomatsko popravljanje, ki se aktivira vsakič, ko popustite sprožilec. Zveni preprosto in v osnovi tudi je. Luftrausers tukaj igra na preverjeno karto do potankosti izpiljene osnovne mehanike (prej opisani zračni balet) v kombinaciji z neštetimi variacijami manjših prilagoditev. Z uspešnim igranjem namreč odklepate nova orožja, karoserije in motorje. Vsaka od izbir v igro vnese neko novo mikrodinamiko - hitrejši pogoni znižajo vodljivost, medtem ko odpornejši oklepi znatno obtežijo vaše plovilo. Kasnejše nadgradnje zvenijo precej bolj zanimivo, med drugim dobite laserski žarek smrti in motor, ki namesto dima bruha izstrelke. Izbira opreme s sabo prinaša tudi spremenljiv nabor nalog, ki jih morate opraviti. Pri uporabi zelo odpornega trupa bo igra recimo od vas zahtevala, da uničite večje število nasprotnikov brez streljanja. Tovrstne misije vas bodo uspešno odvračale od zatekanja k preverjeni kombinaciji delov, svoje bo dodala tudi subtilna sprememba glasbene podlage vsakokrat, ko se boste v boj podali z malce drznejšo sestavo.

Uvodna primerjava kompleksnih iger z enostavnimi ni tako enoznačna, kot se zdi na prvi pogled. Četudi bi moral globok dolgometražni naslov povprečnega igralca pritegniti za dosti daljši čas kot enostavna sprotna drkalica, temu na račun kakovosti izvedbe ni vedno tako. Luftrausers so odličen primer opisanega protislovja. Nizozemska ekipa Vlambeer je izpod svojih tipkovnic spravila izjemno zasvojljivo streljanko, ki sicer traja samo nekaj minut, vendar znova in znova. Lansko pomlad so igro izdali za vse različice namiznih operacijskih sistemov, PlayStation 3 in PlayStation Vita, nakar je konec leta sledila še različica za Android. Če bi želeli kopijo nabaviti, morate trenutno pripraviti dobrih 6 evrov.

Rubriko podpira gameplay.si.