Hecno, kako lahko nekatere igre z veseljem predrkavamo še desetletja po njihovem izidu. Saj veste, če kdo privleče na dan Starcraft ali Quake 2, se pač ne sprašujemo o kvaliteti grafike. Redkokdo se sploh spomni, da je stvar nekoč imela razdelano zgodbo, revolucionaren fizikalni pogon ali mojstrski soundtrack. Ne, kot lobanja v puščavi je ostalo samo še golo bistvo; spolzka in izmuzljiva reč, ki ji ponavadi rečemo igralnost. Zaradi slednje lahko naslov še tisočič zaigramo z enako radostjo kot prvikrat; kakor navdušeni šahist, ki mu ni mar za oguljene figure. Ta žmohtni občutek je moč zelo hitro, sploh z naše staroprdčevske perspektive, razglasiti za najpomembnejšo karakteristiko in edino pravo merilo kvalitete vsake igre. A na račun tega nam lahko kdaj skozi sito zdrkne zlato zrno, kakršno je današnji recenziranec Monument Valley.

Da smo si na jasnem - naslov ni niti huronsko zabaven, niti jako zahteven. V vsaki od desetih stopenj iz morate z manipulacijo okolja in premikanjem lika razrešiti uganko. To počnete z drajsanjem po mobilni napravi; edini platformi, kjer lahko igro sploh izkusite. Možgane je treba zares vklopiti šele pri zadnjih dveh ali treh ugankah, pri čemer vam vse bo vse skupaj vzelo kakšni dve uri. Po uvodoma opisanih kriterijih torej igra nikakor ni kandidat za lestvico brezčasnih, a to še ne pomeni, da se v njej ne da uživati. Monument Valley je kot tisti ameriški krofi - v sredini ga ni nič, okrog pa se kar cedi od mastnega.

Maščoba so tukaj predvsem umetniški aspekti igre. Vsaka tridimenzionalna stopnja oz. uganka je izrisana v izometrični projekciji s poudarkom na geometrijski pravilnosti in arhitekturi - predse dobite preplet čudovitih ploščadi, stopnišč in mostov, preko katerih morate glavno junakinjo popeljati do cilja. Njihova postavitev ni skoraj nikoli resnično izvedljiva, v slogu M.C. Escherja se povezujejo na nelogične in nesmiselne načine, za kar pa princesi Idi ni mar, po površini objektov se sprehaja brez fizikalnih predsodkov. Takšen način razmišljanja je predpisan tudi igralcu, ki mora premikati objekte in svojo perspektivo ter s tem likovno ustvarjati nove prehode do prej nedosegljivih mest. Vsak premik in dotik je pospremljen z muzikaličnimi zvočnimi efekti, ki ne poskušajo toliko oponašati resničnega zvoka izvedene manipulacije, kot ustvarjajo veličastno umirjen ambient. K slednjemu svoje doda še minimalističen elektronski soundtrack.

Samo reči, da je igra lepa ali umetniško dobro izpeljana, je premalo. Glavni vizualec projekta Ken Wong je namreč likovno podobo po lastnih besedah načrtoval s ciljem, da bi vsaka sličica oz. vsak trenutek igre funkcioniral kot samostojno umetniško delo. Dokaz poudarjene estetike je prisotnost posebnega fotografskega načina, v katerem se lahko prosto premikate po stopnji, zajemate posnetke zaslona in jim dodajate instagramaste filtre. Odzivi kritikov so bili temu primerni - večinoma so hvalili zvočno in vizualno izvedbo, podobno je bilo z nominacijami in nagradami na različnih natečajih ter festivalih, kjer je igra med drugim prejela dve nagradi BAFTA in Apple Design Award za leto 2014.

Izidu v inačicah za iOS in Android lansko pomlad je najprej sledil dodatek osmih novih stopenj, imenovan Forgotten Shores in izdan v novembru, nato pa še različica za Windows Phone, predstavljena pred slabima dvema mesecema. Ker gre za mobilno igro, je cena relativno nizke tri evre, boste pa za izkustvo seveda potrebovali neke sorte tablico ali telefon. Če se boste odločili za igranje, ohranite v mislih naša opozorila in ne dirjajte skozi stopnje kot pobesnela hijena z iPhoneom - za optimalno izkustvo potrebujete nekaj ur miru in lenobe ter po možnosti še slušalke. Monument Valley ni za šlatat, je samo za gledat.