Tako kot »shoot em ups«, ki smo jih pokrili prejšnji mesec v rubriki Pritiskavec, so rhythm games oz. ritmične igre stalnica japonskih igralnic, ki so doživele svojih 15 minut slave tudi na Zahodu. Le da se je za razliko od vesoljskih streljačin to zgodilo relativno pred kratkim. Rock Band, Just Dance, Dance Dance Revolution ... To so naslovi, ki jih pozna vsak še tako pasiven, občasen gamer, zato se lahko zadovoljimo s kratkim opisom, da gre za igre, pri katerih poskuša igralec s pritiskom na kvazi glasbila ali označene kvadratke na preprogi za ples ujeti ritem komada, ki je na ekranu pretvorjen v dokaj enostavno dikcijo vizualnih indikatorjev. Nekoliko bolj obskurne, vsaj na Zahodu, so pa ritmične igre, za katere, vsaj v domačih različicah, niso potrebni nobeni glasbilom podobni pripomočki ali pa plastični tapeti za digitalno zabeleženje plesnih korakov, saj igralec sledi vizualno prikazanemu ritmu, občasno pa tudi melodiji, s tipkanjem na gumbe na klasičnem kontrolerju. Hatsune Miku Project Diva, Parapa The Rapa, Taiko Drum Master, če naštejem nekatere bolj popularne naslove. In med take igre lahko pogojno rečeno sodi PC-igra Osu!

Pogojno zato, ker čeprav je na Japonskem zelo popularna – po statistiki lahko vidimo, da imajo več igralcev le ZDA in Kitajska – ni japonskega izvora. Igro je leta 2007 objavil programer Dean "Peppy" Herbert in ga še vedno gosti na lastnem serverju. Pogojno tudi zato, ker čeprav ne uporablja plastičnih simulaker kitar in bobnov, odprtega sistema za vnašanje ukazov ne bi ravno opisal kot tradicionalnega. Igralec lahko na primer uporablja klasično miško in/ali tastaturo ali pa ekran na dotik, kot zelo popularen kontroler pa se je izkazala risalna tablica z digitalnim svinčnikom. In nenazadnje pogojno zato, ker je Osu!, za razliko zgoraj naštetih iger za igralnice ali za eno ali več različic Sonyjevih in Microsoftovih konzol, popolnoma zastonj.

In morda je slednja lastnost najbolj ključna pri razumevanju njenega čara. Ustvarjalci na spletni strani svojo igro promovirajo kot »free to win«, češ da za razliko od krepke večine v narekovajih zastonj iger, igralec Osu! tudi po urah in urah ne naleti na zid, ki ga lahko zaobide, le če odpre digitalno denarnico. Osu! temelji na t. i. beatmaps oz. komadih, pri katerih poskuša igralec v ritmu s kurzorjem ujeti niz krogcev, ki se prikaže na ekranu. Te beatmaps ustvarjajo igralci sami z vmesnikom, ki tvori sestavni del igre. Nato jih objavijo na spletu, kjer jih poljubno prenesejo drugi igralci. V ozadju je še skupina, ki beatmaps preverja in najboljše tudi uradno »blagoslavlja« ter občasno tweeka parametre avtomatsko vodene statistike, ki spremlja igralce in njihov napredek ovrednoti z več različnimi ocenami. Cilj je namreč napredovanje po lestvici do samega vrha svetovne elite Osu!.

Morda se vsebina zdi nekoliko minimalistična in v primerjavi z uradnimi franšizami tipa Hatsune Miku tudi je, ampak to več kot nadoknadi pravcato bogastvo vsebin, ki jih k Osu! množično prispevajo igralci s celega sveta. Tako je na primer uradni »tutorial« za Osu! bržkone najslabši tutorial ever, a po drugi strani bodo novi igralci našli na stotine beatmaps, prirejenih prav vsakemu, še tako slabemu igralcu; če se igralcu zdi slog določenega ustvarjalca beatmaps pretežek ali preveč konfuzen, lahko poišče druge, izbira je tako rekoč neskončna. Lahko se obrne tudi na uradne forume, kjer mu bodo soigralci pomagali s svojimi predlogi. In ista logika velja za komade: brez vložka velikega števila ur v izboljšanje rezultata pri enem in istem komadu oz. beatmap ne gre, kar je lahko zoprno za tiste, ki smo pri glasbi malo bolj izbirčni. Odprta narava in pravna siva cona igre Osu! omogočata, da igralci uvažajo svoje MP3ke ter iz njih napravijo ritmične puzle in tako že vnaprej minimalizirajo ta problem. Da pa ne pretiravamo, člane skupnosti Osu! v veliki meri združuje ljubezen do japonske popularne kulture in večina komadov je vzetih iz te sfere – špice anime serij, japonski pop, skladbe »vocaloid«, narejene s programom za sintetiziranje glasu, obskurni visokohitrostni japonski podžanri, kot sta eurobeat in breakcore. Najdejo se tudi sodobni EDM hiti in pa – zanimivo – zdrava mera glasbe »mall emo« z My Chemical Romance na čelu. Recenzenta seveda ne moti nič od naštetega, razume pa, da bi to za nekatere poslušalce lahko bila ovira pri uživanju.

To, kratkomalo, je Osu!. Morda sta na koncu potrebna dva namiga oz. dve opozorili: če se vam ob poskusu igranja Osu! s klasično miško zdi, da je stvar vredna vašega časa, le dajte tistih 30 evrov za nakup digitalne risalne tablice. Gre za res edinstven užitek igranja video iger ... Morda bi bil »rush« pravilnejši izraz, sploh pa ko kuli držeča, z mišičnim spominom vodena roka  za delček sekunde »prehiti« igralčevo zavest in po gladki površini tablice spuca zahtevan combo.

Pa drugo opozorilo: Osu! je bolj zasvoljiv kot crack in približno tako zahrbten. Saj si človek, ko sredi dolgega delavnika »za hip« zapre Excel ali Word, reče, da bo en beatmap trajal približno dve minuti ... Ni res! Gumb za »retry« je tako pozicioniran, da ga maničnega klikanja znotraj igre navajen ter boljšega rezultata in sladkobnih naspidiranih japonskih vokalov željan igralec avtomatično klikne, in tisti dve minuti (pre)hitro postaneta dve uri. In ko igralcu končno uspe zapreti program, mu pred zaprtjem sleezy moški glas reče »see you next time« ... kot diler, ki dobro ve, da bo »next time«, in to prav kmalu.

Poskusite torej! Saj nič ne stane ... žal pa ne moremo s čisto vestjo reči, da nimate kaj izgubiti. :P

***

Igra ponuja tudi funkcijo spletnega tekmovanja, pri katerem več igralcev istočasno igra isti beatmap in med sabo tekmuje za najboljši rezultat. Kot lahko vidite na spodnjem posnetku z nedavnega svetovnega pokala v Osu! – menda gre za najboljši »match« v zgodovini tekmovanja v tej igri –, izgleda zelo zabavno. Recenzent pa je zelo slab in si omenjega modusa še ne upa poskusiti.

Vest o hudih špilih nam pomaga širiti trgovina gameplay.si