Vsakdo, ki se še spomni kultne animiranke “Dexter’s lab” ve, kolikokrat je tečna sestra DeeDee kričala po laboratoriju: “UuuuuuUUUuuuuuuu. What does this button do?”. Takoj za tem se je ponavadi zgodilo nekaj eksplozivnega in neprijetnega, ali vsaj čudnega. Podobno premiso ubira tokratni indie poslastica, Please don’t touch anything.

V retro pikslastem grafičnem stilu, kar je stalnica mnogih indie iger, se znajdemo pred nadzorno ploščo, kjer na njeni sredini zeva ogromen rdeč gumb. Nad ploščo, v zeleni katodno utrujajoči svetlobi, monitor prikazuje nebotičniško silhueto nekega mesta, levo od monitorja pa je plakat z navodili, ki to niso, oziroma so, vendar z veliko mero domišljije in mozganja. Nekoliko nižje, ob prednji strani, pa se nahaja še manjša ročica “restart”. Celoten zaplet poda nekaj vrstic dialoga, kjer nas sodelavec prosi naj popazimo na njegovo delovno mesto, medtem ko on skoči na WC. Preden za sabo zapre vrata, še na hitro izusti “...and please… don’t touch anything”. Hmmm… praktično prevelika skušnjava, da se človek ne bi malce poigral s tistim rdečim gumbom, mar ne?

No, pa pritisnimo ta presneti gumb! Skozi odprtino pod hudičevim gumbom se odpre reža, skozi katero se prisvaljka stikalo z lučko. Glasba se spremeni in pričnejo odzvanjati nekoliko bolj svareči in temačni toni. Gumb pritisnemo še enkrat. Nič. Pretaknemo stikalo. Lučka zasveti rdeče in nato nič. Poizkusimo pretakni stikalo še enkrat… Ne gre. Ponovno kresnemo po debilnem gumbu, ki itak nima nobene funkci… Opa… Nekaj se dogaja… Glasba se ponovno menja v še bolj grozečo varianto. Stikalo se skrije nazaj v ploščo, izza roba komandnega pulta se prikažejo oštevilčene kartice… 3…. 2… 1… Monitor nad ploščo, prikaže nuklearno gobico, ki mesto popolnoma razgoni, slika pa le še migota ob končni pogibeli neznanega števila ljudi. No, super je tole ratalo… Upam, da sodelavec ne bo preveč jezen. Takole se človek spomni reka o mački in radovednosti. Očitno bo treba uporabiti ročko restart, saj gumb nuklearne groze ne deluje več. Mogoče je zmanjkalo bomb?

No, poizkusimo ponovno. Rdeč gumb pritisnemo dvakrat, saj nam je že jasno, kam vodi stikalo. Zgoraj se razkrije nov del s tremi gumbi. Kmalu zgruntamo pravo zaporedje, kar nas popelje v nove skrite predele. Hkrati opazimo, da je ob atomskem razčefuku posvetila majhna rumena lučka na dnu, kjer jih je ostalo še 24. Po nekaj mozganja in novih inovativnih uničenjih mesta, se prižiga vedno več rumenih lučk… Končno nam kapne, v čem je fora. Nesrečno mesto moramo pokončati na 25 različnih načinov s pomočjo nadzorne plošče. Pri tem smo deležni kup poklonom drugim igram, filmom, serijam in pop kulturnim fenomenom. Na hitro naj omenim le, v Pritiskavcu že opisano igro Papers please, pa serijo Futurama, filme Star Wars, Dune, Back to the Future, Alien, Odiseja 2001, satanizem in iluminate in še in še. Vsak poklon ima svoj edinstven način, kako mesto zravnati z zemljo ali ga kako drugače zasrati. Ne umanjkajo tudi meta in inception fore, ki nam hitro prikradejo nasmeh na usta in zadovoljstvo ob švicaju pri reševanju ugank.

Za vse te poklonske dobrote se je pa potrebno prav pošteno namatrati in umsko napeti, saj igra svoja nedrja skriva kot kača noge. Ustvarjalci so se pri tem odlično izkazali in uporabili vse možne fore, od številskih ugank, do poznavanje pop kulture, pa do logičnega sklepanja in čiste zdrave kmečke logike. Tudi kakšen Google-foo zna priti prav, saj vsakega obskurnega namiga oziroma poznavanje morsejeve abecede ne obvlada baš vsakdo. Naj vas frustracija ne zdela prehitro, saj so ponos, čisti “FAK JEAH, MENE NAU NOBENA KURČEVA NADZORNA PLOŠČA JEBALA U GLAVO” moment in nato novo brezno obupa ob naslednji uganki res prvovrstni. Tudi kakšna tipkovnica gre lahko v maloro.

Igra je bila izdana marca lani, po uspešnem zaključku sodelovanja pri najbolj razširjenem Game Jam-u decembra leto poprej. Omenjeni Game Jam poteka tako, da imajo prijavljene ekipe 3 dni časa, da končajo špil, s tematiko, ki jo izbere ljudstvo. Od tod izvira tudi ime tega Jam-a : Ludum Dare. Igre so ocenjene in razvrščene po rezultatih glasovanja, razvijalci pa ne dobijo nobene denarne ali kakšne druge nagrade. Pri vsej zadevi se gre za “bragging” pravice in izgotovljen, delujoč, igralen špil, ki ga lahko ustvarjalci glede na ocene in odziv ljudstva izpilijo in poizkusijo plasirati na enega izmed tržnic. Prav to so postorili tudi pri ekipi Four Quarters, sestavljene iz dveh Dimitrijev in dveh Alexov. Pred kratkim so igro preko francoskega založnika BulkyPix izdali tudi v različici za VR in sicer za Oculus Rift, kjer je požela zelo dobre ocene. Ker gre za eno izmed lastovk na tej platformi prihodnosti, jo gre poizkusiti tudi tu, če ste seveda dovolj “napredni” za take hece.

Če vam je tale recenzija zbudila zanimanje, pljunite petaka ali dokaj redno tudi pol manj na Steamu, če pa ste ves denar zapili ali pokadili, pa si lahko privoščite brezplačno različico igre, kot je bila izdana po zaključku Game Jam-a.

Rubriko podpira gameplay.si.