Časi grdih pikslov so sicer nepreklicno minili in igre so naredile korak naprej, a najbrž bi lahko na prste ene roke prešteli PnC špile, ki lahko parirajo Rökiju v umetniškem smislu. Tehnično gledano smo še vedno priča preprostim teksturam, majhnim okoljem na 2D ozadju, pri čemer pa Röki ne zamudi nobene priložnosti, da pokaže arktično pokrajino in njena čudežna bitja v vsej lepoti. Vizualije se izvrstno kombinirajo z muziko, ki idilične pomirjujoče tone lepo kombinira z grozečo in prežečo nevarnostjo, ki, tako se zdi, vseskozi preži iz gozda.