Kreativni procesi, potrebni za izdelavo igre, ki dosega industrijske standarde v vseh pogledih, so izjemno obsežni. Zelo zgovoren je podatek, da so v zadnjih letih budžeti najdražjih komercialnih iger presegli celo rekorde iz filmskega sveta. Oblikovalci zvoka, scenaristi, animatorji, glasovni igralci in podobni igričarski obrtniki izstavljajo mastne račune, zato so neodvisni razvijalci ponavadi prisiljeni določene aspekte svojih izdelkov zimprovizirati, nato pa manko nadoknaditi z inovacijami in presežki na drugih koncih. Današnji naslov Thomas Was Alone je tipičen primerek opisanega stereotipa. Če bi se postavili za hrbet nekomu, ki ga ravno preigrava, bi videli naslednje:

Grafika je, za začetek, izjemno minimalistična. Dvodimenzionalne stopnje so sestavljene iz neizrazitih ozadij in enobarvnih oglatih platform, čez katere občasno posveti žarek svetlobe. Ravno toliko, da se ne bi spraševali, če je kaj narobe z vašo grafično kartico. Liki, ki jih nadzirate, so podobno skopi - vsak od njih je zgolj enobarven pravokotnik, sposoben skokov ter premikanja levo in desno. Visoki lahko skočijo višje, medtem ko nižjim gravitacija predstavlja težavo, se pa zato toliko lažje splazijo čez raznorazne odprtine. Tu so še veliki plavajoči kvadrati, podolgovati trampolineži in nekateri drugi. Med igranjem vedno nadzirate zgolj enega od likov naenkrat, lahko pa po mili volji preklapljate med njimi in tako rešujete prostorske uganke v posameznih stopnjah. Z začetne točke je treba vsakega od udeležencev spraviti na predefinirano končno pozicijo, za kar je nujno potrebno skupinsko delo. S težnostjo omejeni pritlikavci bodo denimo visoke ovire lahko prečili samo, če jim kolegi služijo kot vmesna stopnica; za prečkanje vodnih površin pa bo treba celo druščino naložiti na pleča edinega plavalca.

Osnovna zgodba ni nič kaj pretresljiva in služi zgolj temu, da kup barvastih pravokotnikov na zaslonu dobi malce smisla. Igra se tako dogaja v računalniku, kjer so vsi udeleženi liki primerki umetne inteligence, leveli pa testni programi, skozi katere se morajo prebiti. Mestoma se zaradi njihovega nadpovprečnega uspeha na račun vaše obilne pomoči opisana realnost še malce zakomplicira, ampak v grobem je to to. Glasbena podlaga je podobno minimalen ambientalen soundtrack avtorja Davida Housdena, ki je deloma proceduralno zgeneriran in z 8-bit vložki utrjuje stereotip dogajanja v računalniku.

Do tukaj je Thomas Was Alone le zelo asketski hibrid med platformerjem in logično igro. Kvalitetno narejen, to že, ampak ne prav zapomnljiv. Tisti nujni presežek, o katerem smo govorili uvodoma, tokrat dobimo v obliki pripovedovalca. Nad suhoparnimi geometrijskimi liki namreč tu in tam zaslišimo umirjen britanski glas Dannyja Wallacea, ki jim magično vdahne človeške osebnosti. Naenkrat je namesto rdečega pravokotnika pred nami osamljeni Thomas, ki se je znašel v računalniku in ni čisto prepričan, kaj je njegov življenjski cilj. Njegov pritlikavi kamerad Chris je zavoljo podpovprečne višine zakompleksan, tečen in pesimističen, medtem ko samovšečni John totalno tripa na svojo izjemno podolgovatost in sposobnost skakanja. In zadeva funkcionira, pa naj vse skupaj zveni še tako neumno. Enobarvni 2D pravokotniki iz Thomas Was Alone nekako premorejo več karakterja kot večina likov iz povprečne prvoosebne streljačine.

Mike Bithell je igro prvič izdal leta 2010, in sicer kot brezplačen spletni izdelek v Flashu. Kasneje je osnovni koncept razširil in razvil na novo. Leta 2012 je bil že blizu splavitvi - za zaključne faze projekta, ki je bil dotlej povsem prostovoljen, je na IndieGoGo-ju hotel zbrati štiri tisoč dolarjev za plačilo glasovnega igralca, nekaj malega marketinga in pravniških storitev. Uspelo mu je zbrati dva jurja in pol, kar je bilo po njegovih besedah ravno dovolj, da mu ni bilo treba najeti kredita, nakar je igra julija izšla v različici za namizne računalnike. Od tu naprej so prodajnemu uspehu sledile še predelave na PlayStation 3 in Vita, pa na obe največji mobilni platformi in konec lanskega leta še na vse tri namizne konzole zadnje generacije. Izgovor, da nimate primerne naprave za igranje, torej odpade. Tudi po finančni plati je naslovu težko oporekati, saj v maniri neodvisnežev na uradni strani stane pocenskih 8 evrov. Povemo vam še, da vas bodo uganke pred ekranom izbrane naprave držale kak vikend, potem se pa odločite.