WUPPO

Kar nekaj časa okoli preloma milenija je računalniške igralce in ustvarjalce prevevalo prepričanje, da morajo igre dobiti status umetniške forme, da morajo postati 'real deal' v svetu zabave. Posledice so marsikje vidne še danes – vedno več izdelkov se ponaša z mrakobno, depresivno atmosfero, eksplicitnim nasiljem in kompliciranimi apokaliptičnimi zgodbami. Kot bi zateženost postala garant umetniške vrednosti. Nemalo starih igralcev je zato resignirano ugotavljalo, da so igre v tem času izgubile prav tisto, kar jih je sprva delalo mične: smisel za humor, avanturo in preprosto zabavo, ki zlahka razbremeni prste in dušo. Wuppo nam je tako prišel kot naročen.

Igra s preprostim in bizarnim imenom je narisana v prav takšnem slogu. Igralna površina tega platformerja se zadovolji z dvema dimenzijama in grafiko v slogu Microsoftovega slikarja. Liki nastopajo kot preproste kotaleče glave z očmi in usti; razlikujemo jih lahko izključno po njihovi velikosti (beri: debelosti) ali pokrivalih. Zasedemo vlogo enega izmed njih – malega slehernika, ki je po lastni nerodnosti izvržen iz udobnega vsakdana za majhnim televizorjem in prisiljen v raziskovanje sveta tam zunaj. Izza štirih sten se pnejo džungle, neskončno morje, močvirja, po podzemni kanalizaciji vozijo vlaki in vznikajo smrdljiva mesta. Po njih lazi vse mogoče: od naših kotalečih glav a.k.a. Wuppotov, vzvišenih vrtičkarjev, gajstnih delavcev do retardiranih gozdnih mačkonov, ki častijo kamnine.

Prvih nekaj zaslonov bi človeka morda zavedlo v prepričanje, da se je znašel v Kirbyju ali kakšni drugi gameboyjevski pogruntavščini za otročad izpod desetletja starosti. Šele nadaljevanje nam začne odkrivati prave razsežnosti špila. Wuppo je namreč polnokrvna igra v žanru legendarne Metroidvanie, zato si lahko obetaš medsebojno povezane tematske svetove, skozi katere postopoma napreduješ in spotoma polniš malho z vse boljšimi orožji, oklepi in pripomočki. Na vsake toliko časa te bo za vogalom počakal šefe v obliki antropomorfne skale ali prašne kepe ali česa podobno absurdnega, na katerem si boš polomil zobe in živce. Nemalokrat naletiš na uganko, ki ti nakravžlja možgane, preden se rešitev razodene v vsej preprostosti. Včasih se loviš in hodiš v krogih, preden naletiš na skriven vhod ali rov, ki te popelje naprej. Na vsake toliko časa po hudem boju prigrizneš priboljšek, da bi si povrnil zdravje, in se zrediš kot prašič, ki komaj premakne debelo rit, kaj šele, da bi preskočil na višjo poličko.

Kar Wuppa dela nalezljivo zabavnega, v resnici niso presežki. Zgodbe ni napisal Borges, karakterjev si ni zamislil Dostojevski in sveta nam ni pričaral Tolkien. Muzika je v kombinaciji z zvočnimi efekti le za odtenek kompleksnejša od tiste, ki smo se je naposlušali v gameboyjih. Vendar pa obenem ostaja nespregledljivo, da te špil kot igralca ne podceni niti za sekundo. Splošen dizajn stopenj je na izredno visokem nivoju – prav vse ponujajo raziskovalne užitke in uspešno kombinirajo zahtevne odseke, kjer krvaviš kot zaklan prašič, s preprostimi, kjer lahkotno poskakuješ naokoli in kramljaš z domačini. V nekaterih bolj zafukanih primerih na pomoč priskoči ptičurina na tvoji rami in prišepne uporaben nasvet ali dva za rešitev uganke.

Po nekaj urah smo ugotovili, da nam je ta, po grafiki sodeč pomilovanja vreden špil, ponudil v igralnem smislu prav toliko kot številni konkurenti tega žanra. Akcija obsega vse od podivjanega streljanja do tihotapljenja in strateških načrtovanj vnaprej. Okolja so v tako razgibana, kot so v dveh dimenzijah sploh lahko; liki so izrisani in zasnovani preprosto, a z odličnim občutkom za minimalistično mimiko in kretnje. Še več, celotna igra je narejena z redko videno ljubeznijo. Wuppo se ne trudi biti zakompliciran in zatežen, kjer to ni potrebno; prav to ga dela zabavnega, smešnega in neobremenjujočega. Popoldne nam že dolgo ni minilo tako hitro.