Vstaneš in si pomaneš krmežljave oči. Pogledaš naokoli po pustem fletu. Na dnevnem redu je le rutinski vpis v dnevnik sanj in potem spet nazaj med rjuhe. Tako poteka urnik Madotsuki, junakinje japonske RPG pustolovščine Yume Nikki, poslovenjeno, Dnevnik sanj. S pogledom od zgoraj navzdol spremljamo barvit in psihedeličen špil o pohajkovanju po deželi sna. Navkljub dvanajstletni starosti si zasluži omembo, ker je vizualno in izkušenjsko čisto nekaj posebnega. Tako na Japonskem kot na zahodu je okoli njega zrasla skupina ljubiteljev, ki mu upravičeno pripisujejo kultni status. S pogledom v njegov fantazijski svet bo kmalu jasno, zakaj.

Naša rjavolasa protagonistka je pripadnica japonskega socialnega fenomena hikikomori. Predvsem so to mladostniki, ki se popolnoma odpovejo družbi in ves svoj čas preživijo v zatohlih sobah. Ni znano, kako in zakaj jo je doletela takšna usoda. Njen vsakdanjik sestoji iz poležavanja in ko se uleže v posteljo, skupaj z njo preidemo v lucidne sanje. Ponovno se znajde v stanovanju, a ko odpre vhodna vrata, preide v neko temačno sobano. Na črnih tleh se razprostirajo azteške slike in v tihi pokrajini odzvanja le zvok njenih korakov. V krogu je razporejenih ducat vrat, skozi katere vstopamo v tuje svetove kot Alica v čudežni deželi. Izgubimo se v neonskem labirintu, potujemo po zasneženem gozdu, odnese pa nas vse do sobe, polne očesnih zrkel in okončin.

Raziskovanje je srž igranja in pri pešačenju po včasih grotesknem in spačenem kozmosu ugotovimo, da je prvih dvanajst soban le vrh ledene gore. Spuščamo se v čedalje bolj abstraktne nivoje, od popolnoma monokromatskih do kubističnih, in potem naletimo še na izredno minimalistične. Selekcija vizualnih stilov se igra s percepcijo in ustvarja psihološke učinke. Tesnoba in groza sta na voljo vsakomur, ki se spusti v vedno bolj napredujoči vtis nadrealizma. Učinek srhljivega še potencira ponavljajoča in za vsako sobo značilna zvočna podlaga z včasih predirljivo melodijo in drugič globokim tonom. Diskordantna glasba je nenadomestljiv del atmosfere in skupaj z okoljem ustvarja izkušnjo transa.

V raznobarvnem svetu nismo sami. Ponekod se potikajo čudne prikazni, ene bolj benigne kot druge. Ne da se umreti, a kakšno bolj travmatično srečanje nas vrže pokonci. Na poti naletimo tudi na beštije, ki sicer nič nočejo, vendar z izkrivljeno podobo pustijo nelagoden cmok v grlu. Nekatere so razčetverjene, druge spačene in tretje enostavno morbidne. Preveč pa nima smisla razkriti, saj je prava izkušnja igre prav v slepem raziskovanju in pričakovanju vedno novih čudnosti.

V bivališču spanca vendarle imamo smoter za raziskovanje. Nabiramo učinke, ki naši »pikselaški« junakinji podarijo določene sposobnosti. Denimo naredijo, da od nje ostane le še glava, jo spremenijo v semafor ali pa ekran napolnijo s snežnim metežem. Nabere se jih dva ducata in večina je uporabna v interakciji z okoljem. V določenih sobah nam nekateri učinki omogočijo prehod v prej skrito stopnjo ali pa odkrijejo nenavadne skrivnosti. Preizkušanje kombinacij in njihovi ponekod komični rezultati so zabavni že sami po sebi.

Globina doživetja je na čisto posebni ravni možganskega gnetenja in psihološkega manipuliranja z igralcem. V siceršnji produkciji špilov je težko najti kaj v smeri tu prisotne hipnotične vživetosti. Zatorej, čeprav je ducat let stara kockasta grafika cenena in meni okoren, je Yume Nikki vredno vzeti v roke. Posebno ker je hardversko nezahtevna in ne potrebuje dosti placa na disku, na voljo pa je brezplačno.