Ko se na hitro ozremo po najpopularnejših in vidnejših izvajalkah in izvajalcih ter vseh drugih spolno manj konformnih osebah, ki zastopajo barve tako imenovanega hyperpopa, lahko hitro opazimo, da so skoraj vse pripadnice LGBTIQA+ skupnosti. Danes se bomo poglobili v to zanimivo statistično dejstvo – poskusili bomo ugotoviti, ali je večja zastopanost kvir oseb v tem žanru zgolj naključje in ali hyperpop v osnovi definirajo izkušnje in doprinosi kvir oseb.

Temu hektično igrivem glasbenem fenomenu smo na Radiu Študent pred dvema letoma v oddaji DJ grafiti že namenili daljšo predstavitev, a povzemimo na kratko: gre za precej ohlapno definiran žanr, ki zvočno podobo in inspiracijo črpa iz internetne glasbe prejšnjih dveh desetletij. Prisotni so tako odseki nightcora, soundcloud rapa, brostepa, bubblegum popa, nu metala in sorodnih žanrov. Za katalputiranje iz skritih kotičkov interneta v mainstream je zagotovo odgovorna založba PC Music, še toliko bolj pa pretočna platforma Spotify, ki je s svojo playlisto leta 2019 poimenovala in popularizirala ta izjemno heterogen spekter izvajalk.

Osnovni gradníki hyperpopa so visoko zveneči autotunani vokali, močno popačeni 808 bobni in hiter tempo. Ti skupaj ustvarjajo nov, parodičen zvok, poln pretiravanja, ki pop glasbi obenem stoji ob boku in ji nasprotuje. Ironiziranje lepih harmoničnih glasov popa s popačenimi, pogosto nečloveško zvenečimi vokali hyperpopa ali nasprotovanje minimalnim tolkalom z mogočnimi, brnečimi in motečimi beati je le nekaj načinov, kako hyperpop vzame trope pop glasbe v svoje roke, jih popolnoma obrne na glavo in jim s tem dodeli tudi nov pomen.

Ko se natančneje poglobimo v posamezne predstavljene elemente, lahko ugotovimo, kako se uporabljajo za izražanje kvir sporočila. Že sama pozicija hyperpopa znotraj pop glasbe predstavlja neke vrste nenormativnost in se vzpostavlja kot moteč dejavnik predvsem proti zacementiranim kategorijam spola in spolne usmerjenosti. Izraz queering je v kvir teoriji uporabljen za iskanje tiste točke v umetniškem delu, ki preizprašuje kategorije, kot so spol, spolna usmerjenost, maskulinost in feminilnost. V tem kontekstu lahko rečemo, da hyperpop pokvirja pop glasbo.

Ena najočitnejših značilnosti hyperpopa in pred njim tudi nightcora, ki jo lahko neposredno povežemo s kvir skupnostjo, je uporaba učinkov za spremembo glasu. Pospeševanje pesmi na način, da glas zaplava v višave, ali neposredna uporaba autotuna za prilagajanje višine glasu sta obenem zopet svojevrstna načina queeringa, nosita pa tudi drug, veliko bolj praktičen namen. Kot v večini prostorov je tudi v glasbi normativen moški glas, ki mu visoki vokali hyperpopa oporekajo. Z navidezno feminizacijo glasu tako ustvarjalke reaproprirajo institucionalizirana pričakovanja o tem, kako mora zveneti glasba, in v moško dominiranem prostoru ustvarijo prostor zase. Na ta način rigidne okvirje spolnih norm podirajo že zgolj s svojim glasom.

Še en pomemben vidik je tudi performativnost, ki jo omogočajo spremembe v glasu. Kot piše Judith Butler: »Družbeni spol nima esence ali bistva, temveč je zgolj dejanje oziroma igra, ki se konstantno ponavlja.« To omogoča kvir glasbenicam, da lahko izražajo svojo identiteto in performirajo svoj spol v najbolj svobodni in neokrnjeni obliki. Vokalno predrugačenje pa služi tudi veliko oprijemljivejši funkciji; mnoge transspolne glasbenice ga namreč uporabljajo, da lahko ustvarjajo, ne da bi ob tem doživljale spolno disforijo. Laura Les, polovica dvojca 100 gecs in ena najvplivnejših ustvarjalk znotraj hyperpopa, je dejala, da je to edini način, da sploh lahko vzdrži poslušanje lastnega glasu.

Naslednji element, pomemben pri analizi hyperpopa, je njegova obsesija z umetnim, plastičnim in nečloveškim oziroma nadčloveškim. To se izrazi tako v zvočni podobi, ki pogosto zveni tuje, grobo in neprijetno, kot tudi v samih tematikah, ki jih obravnavajo teksti. To lahko povežemo z izrazito kvir ali trans izkušnjo opazovanja spreminjanja lastnega telesa skozi postopek tranzicije. Performirani spol je tudi materialno in fizično izražen v podobi posegov v tako imenovano naravno človeško telo. Performans tukaj znova destabilizira dihotomijo med organskim in umetnim, globinskim in površinskim ter notranjim in zunanjim. Ni več pomembno, kaj je pristno, kaj je pojmovano kot naravno in normativno; pomemben je izraz posamezničine izkušnje.

Celotna skupnost, ki se je izoblikovala okrog žanra, je izrazito nagnjena k življenju in ustvarjanju na internetu. Hyperpop je poln nišnih medmrežnih referenc in s seboj nosi veliko internetne zgodovine. Njegova spletna narava se izraža tako v ustvarjanju glasbe kot v načinu poslušanja. Celotni projekti neredko obvisijo v digitalnem prostoru od zasnove do produkcije, celo brez kakršnihkoli fizičnih stikov med posameznimi ustvarjalkami. Žanr je pomagala popularizirati prav pretočna platforma, že prej pa se je vztrajno širil po različnih kotičkih interneta. Eden izvirnih načinov uživanja te glasbe so bili na primer spletni koncerti, ki še vedno potekajo v videoigri Minecraft.

Tudi na tem mestu lahko opazimo presek s kvir skupnostjo, ki pogosto oziroma v nekaterih delih živi izključno na spletu. Kvir osebe, ki se ne počutijo sprejete ali udobno v svoji koži, se lahko preko avatarjev in uporabniških profilov izražajo in živijo tako, kot želijo, da bi bile videne v očeh drugih. Tako imenovane bedroom producerke so še posebej pogoste znotraj hyperpopa. Ustvarjanje glasbe v domačem okolju kvir osebam ponuja možnost, da se izražajo brez strahu pred družbenimi pričakovanji in normami, ki bi jih sicer omejevale. Ustvarjanje glasbe v skupnosti in prostoru, čeprav digitalnem, ki jih sprejema, je zato za kvir ustvarjalke ključnega pomena. To je eden od načinov, na katerega dobijo glas tudi osebe, ki te priložnosti sicer ne bi imele.

Ob hitri menjavi trendov je začel pojenjati tudi val zanimanja, ki je pritegnil širše množice k tej ekletični novi zvrsti. Mnogi, ki so se ob debitanski plošči 100 gecs sprva zgražali, so jo kasneje bodisi vzljubili bodisi pa spoznali, da hyperpop pač ni žanr zanje. Vsekakor je pri tem smiselno potegniti vzporednico med odzivom večjega dela množice na hyperpop in sprejemanjem kvirovske skupnosti, vendar z občutno razliko v tem, da pripadnost kvirovski skupnosti pogosto še vedno terja družbeno izolacijo. Hyperpop kot scena, ki se je razkrila mainstream občestvu, je v tem trenutku deloma spet poniknila na obrobje in se ponuja kot prijetno zatočišče vsem tistim, ki so čudoviti v svojem iskrenem obstoju.

Komentar na glasbo sta pripravila Lea Sande in Julian Lavrič, pri izboru glasbe pa je pomagala Tisa Troha.

Fotografija: Jurij Sitar