FC s. p.
Poletje je za večino športov čas mirovanja in priprav na naslednjo sezono ter poslov. Poletne tržnice v nogometu in košarki polnijo vrstice ter žepe agentov in športnikov. Rekord poletja je postavil madridski Atletico, ki je za komaj 19-letnega Joãa Felixa iz Benfice plačal 126 milijonov evrov.
Stran od bliskavic novinarjev in televizijskih kamer pa je poletje za številne profesionalne in polprofesionalne športnike in športnice čas, ko so pač na trgu in iščejo službo. Če je prekarizacija trga dela relativno nov in problematiziran pojav, pa je v športu to pravilo. Pogodbe profesionalnih športnikov in večine športnih delavcev so podpisane za določen čas, višina pogodb pa je načeloma določena po principu meritokracije. Ob morebitni poškodbi ali slabši igri minulo sezono bodo mnogi ostali brez kluba in brez možnosti zaposlitve.
Kot drugod na trgu dela izkušnje številnih športnikov in športnic pričajo tudi o tem, da sama pogodba včasih ni dovolj za pošteno plačilo. V tokratnem Suspenzorju tako o delovnopravnem statusu športnikov pri nas in številnih sivih conah in prazninah v zakonih, ki jih lastnoročno polnijo nacionalne in mednarodne panožne zveze.
Suspendirane novice
Tema današnje oddaje je delovnopravni položaj športnikov in športnic v Sloveniji, s fokusom na nogometu kakopak. Povod za tokratno oddajo je bil primer Princa Ogochukwuja Akpomudie, nigerijskega nogometaša, ki se je leta 2017 pridružil ptujski Dravi.
NK Drava Dakinda Ptuj, ki igra v drugi slovenski ligi, od leta 2017 sodeluje z nigerijskim podjetjem Dakinda, ki se ukvarja z izdelavo športne opreme in loterijo, v Lagosu pa imajo lastno nogometno akademijo.
Povezava med Ptujem in Dakindo je Jonathan Endurance Odiri, nekdanji nogometaš Drave, ki je v modrem dresu nastopal v sezoni 2008-2009. Prav prek njega je v Dravo prispel nigerijski kapital, mesto predsednika kluba je prevzel njegov kolega Emmanuel Oloja Akpakwu. Predsednik kluba sicer ne živi v Sloveniji, zato vlogo vodje kluba dejansko opravlja nekdanji reprezentant in športni direktor kluba Nastja Čeh. Eden od treh prišlekov z nogometne akademije Dakinde je bil tudi prej omenjeni Prince, ki pa je prehodil pot od poklicnega nogometaša do prosilca za azil.
Svojo zgodbo, ko je z devetnajstimi leti prišel na Ptuj, je Akpomudia predstavil v oddaji “30 minutes with a refugee” maja letos. V njej pripoveduje o podpisovanju neprevedenih dokumentov in neizplačilu ali zamujanju plač. S temi navedbami smo že med zimskim premorom soočili športnega direktorja Čeha, ki je vse navedbe preprosto označil za laži. Enako je dejal tudi za argentinskega nogometaša Ignacia Cuffara, čigar oče je v medijih opozarjal o dolgovih kluba.
Videnje Akpomudie je diametralno nasprotno. Po njegovih besedah mu je bila dana v podpis dvoletna pogodba, ko se je zavedal, da se mu obeta iztek dovoljenja za bivanje, pa je poskusil svojo srečo na Češkem. Neuspešno. V času bivanja v Sloveniji je bil kot večina nogometašev primoran odpreti s. p., nakazila pa so se po njegovem prepričanju neupravičeno zniževala.
Prince Ogochukwu Akpmodia še vedno živi v azilnem domu na Viču, v vmesnem času je že začel trenirati za NK Dob, sedaj pa trenira za NK Arne Tabor 69. Prošnja za azil, utemeljena v slabih življenjskih pogojih in nasilju v rojstnem Lagosu, je še v postopku obravnave.
S težavami nogometašev se pri nas ukvarja Sindikat nogometašev Slovenije. Ko gre za tuje igralce, predsednik Sindikata profesionalnih igralcev nogometa, Dejan Stefanović poudarja, da te v veliki meri ščiti Mednarodna nogometna zveza - FIFA.
Za tuje nogometaše je po besedah Stefanovića tudi veliko manj pomembno, v kakšna delovna razmerja vstopajo, ko se dogovorijo za sodelovanje s slovenskimi klubi. Ker ponavadi nimajo dolgoročnih ciljev, je zanje bolj kot zanesljiva oblika zaposlitve pomembna davčna obremenitev njihovih dohodkov. V praksi to pomeni, da s klubi sodelujejo kot samostojni podjetniki.
Samostojni podjetniki pa prevladujejo tudi med ostalimi nogometaši, tisti, ki imajo dogovorjene drugačne oblike zaposlitve oziroma sodelovanja s klubi, so v manjšini. V tujini je v preteklih letih najbolj odmeval primer vratarja Heinza Mullerja, ki je tožil nekdanjega delodajalca, nogometni klub Mainz, češ da bi ga ta moral zaposliti za nedoločen čas. Sodišče na nižji stopnji mu je sprva ugodilo z razlago, da resda ni razloga, zakaj bi zaposlitve profesionalnih športnikov morale biti prekerne narave. Nasprotno pa je zvezno delovno sodišče sprejelo razlago, da gre pri nogometu za unikatno dejavnost, zaradi česar so izjeme dovoljene. V Sloveniji tovrstnega sodnega primera še nismo imeli, Tičar pa si ni upal ugibati, kako bi se odločili sodniki.
Pravila krovne nogometne organizacije, Nogometne zveze Slovenije, krajše NZS, v primerih, ko nogometaš s klubom sklene pogodbo prek s. p.-ja, obema deležnikoma dajejo dokaj proste roke. Pravilnik NZS nogometašem zagotavlja zgolj minimalno plačo.
Korak naprej pri zagotavljanju pravic nogometašev je sindikatu pred leti uspelo doseči z vpeljavo tako imenovane standardne pogodbe, ki na načelni ravni izenačuje pravice nogometašev.
Pogodbe med nogometaši in klubi sicer same po sebi nimajo oblike delovnega razmerja, pač pa opredeljujejo predvsem dolžino sodelovanja in seveda finančne obveznosti kluba do igralcev. Pravni vidik tovrstnih pogodb predstavi Luka Tičar z ljubljanske Pravne fakultete.
Pogodbe med klubi in igralci vključujejo tudi odškodnino oziroma odkupno klavzulo, ki opredeljuje plačilo, v primeru katerega lahko nogometaš predčasno zapusti klub.
Nogometna pogodba, ki jo je v sodelovanju s sindikatom oblikovala NZS kot predlog za sklepanje sodelovanja med nogometaši in nogometnimi klubi, predvideva, kot smo slišali, tudi možnost zaposlitve nogometašev. Slednja seveda nogometašem prinaša več pravic.
Sindikat nogometašev si prizadeva za podpis kolektivne pogodbe. Slednja predvideva večji nabor možnih oblik zaposlitve.
Kot je v eni od prejšnjih izjav že izpostavil Dejan Stefanović, je težava pri podpisu kolektivne pogodbe povezana z opredelitvijo delodajalca, saj ni skupnega predstavnika, ki bi zagovarjal interese klubov. Pravnik Tičar ob tem izpostavlja, da bi kolektivna pogodba za pravice iz tega naslova prikrajšala nogometaše, ki delujejo kot samostojni podjetniki, saj zanje ne bi veljala.
Vse posebnosti, ki opredeljujejo delovna razmerja v nogometu, pa ne veljajo samo za nogometaše, pač pa tudi za druge športne delavce.
Dodaj komentar
Komentiraj