Tokratna gostja oddaje je Emily Mabrey, razvijalka, ki sodeluje v projektu Tenacity. Ta se je pred nekaj meseci odcepil od prostoprogramskega urejevalnika zvoka Audacity, ki je dobro znan radijskemu sodelavstvu in širše.

Do odcepa je prišlo po seriji škandalov v skupnosti, ki so posledice potez Muse Groupa, podjetja, ki je kupilo blagovno znamko “Audacity” in zatem začelo uvajati spremembe, neljube dolgoletnim uporabnikom, pa tudi razvijalcem programa.

Pri projektu lahko začnete sodelovati tukaj ali ga podprete z donacijo.

Prevzemu pravic nad Audacityjem s strani Muse groupa bi lahko rekli nominalen prevzem, cilj oddaje pa je prikazati, kakšen je doseg oz. kakšne so posledice tovrstnega prevzema. Audacity je namreč kos proste programske opreme, izvorna koda je izdana pod GPL licenco verzije dve. Licenca kode pa ni zagotovilo ohranitve svobodne rabe skupnostno razvite programske opreme, saj obstajajo pravni obvodi, kot je recimo CLA (contributor license agreement), pogodba med imetnikom blagovne znamke ali vodje projekta ter posameznimi razvijalci, ki prelaga pravice nad razvito kodo z razvijalca na nosilca projekta.

Takšnega obvoda so se poslužili pri Muse Groupu, še bolj problematično pa je uvajanje telemetrije, zbiranje podatkov o rabi programa (ki sicer nima nobenega razloga, da je sploh povezan na internet) zavoljo prihodnjih izboljšav. Izpopolnjevanje uporabniške izkušnje ni sporno, problem pa je vprašanje tega, na kakšen način se podatke zbira, kam se jih pošilja in pa kaj se bo z njimi počelo. Z vpeljavo telemetrije se močno poenostavi širjenje polja zbranih podatkov, posledica uvedbe pa je tudi sprememba pogojev uporabe; zaradi zbiranja podatkov se je omejila zahtevana starost uporabnika programa na najmanj 13 let, kar je po eni strani neumno, saj je program primeren tudi za izobraževalne namene, po drugi strani pa starostna omejitev krši “svoboščino 0” GPL licence, ki trdi, da uporabnik lahko rabi kos programske opreme za katerikoli namen.

Kasneje so pogoje uporabe spremenili in klavzulo o starostni omejitvi umaknili.

K podrobnejši razlagi se bomo vrnili še kasneje, bi pa tukaj omenil, da ne gre za prvi primer prevzema pravic nad odprtokodnimi oz. prostoprogramskimi projetki. Odmevnejši in veliko obsežnejši primer tovrstne prakse je bil prevzem nad Sun Microsystems s strani Oracle korporacije, do katerega je prišlo pred dobrim desetletjem, leta 2010. Sun Microsystems so razvijali obilico popularnih odprtokodnih projektov, kot so podatkovna baza MySQL, pisarniška zbirka OpenOffice, programski jezik Java, virtualizacijski softver VirtualBox in UNIX sistem OpenSolaris. Prevzem je Oracle stal kar 5.6 milijarde dolarjev, najbolj kontroverzen del pa je prevzem MySQL-a, najpopularnejšega odrptokodnega konkurenta Oraclovi podatkovni bazi, temeljnemu produktu te korporacije. Prevzem je sprožil preiskavo Evropske komisije, ki je prevzem za nekaj mesecev sicer zakasnila, kasneje pa se uklonila pritiskom ameriške vlade, kot so razkrili dokumenti, izdani preko Wikileaksa, ker je bil prav prevzem MySQL baze ključen za prihodnje poslovanje Oracla.

Kakšna pa je bila usoda projektov po prevzemu? Virtualbox je ostal takšen, kot je še naprej, razvoj OpenSolaris operacijskega sistema so prekinili in ga je skupnost »izvejila« v OpenIndiana projekt, MySQL se je izvejil v MariaDB, OpenOffice pa v projekt LibreOffice.

Glede Java programskega jezika je Oracle poskušal tožiti Google, ki je razvil svojo virtualni stroj Dalvik za uporabo v Android operacijskem sistemu, in s tem iztisniti nekaj soldov iz korporacije, jim pa to ni uspelo; na koncu so se z Googlom pogodili za 0 $ povračilo škode, veliko manj od 6,1 milijarde dolarjev izhodiščne terjatve.

Odprtokodni projekti so sicer preživeli, so se pa morali preimenovati, kar predstavlja zmedo pri uporabniški bazi. Oracle recimo še vedno poziva k nalaganju zdaj že močno zastarelega programa OpenOffice, kljub mnogim prošnjam skupnosti, da bi preprosto nadaljevali projekt pod istim imenom kot prej. Oracle kot monopolistična korporacija je s skupnostno razvitih projektov oskubil, kar je lahko, za njihovo prihodnost pa jih gladko boli.