Prihajajoče praznične dni bodo mnogi izkoristili za potovanje, ob vseh možnih destinacijah pa se bodo verjetno le najbolj nezmrzljivi med ljubitelji gandže odpravili v indijsko gorsko vas Malana. Ta zavoljo hašiša, poznanega kot “charas”, privablja vse več turistov, ki jih bolj kot arhitektura veselijo učinki THC-ja, na drugi strani pa zeleni turizem, kakor tudi tradicionalno sobivanje domačinov s konopljo, s sečnjo nasadov skušata ovirati indijske oblasti.

Gorska vasica Malana leži na slabih 2.700 metrih nadmorske višine v zvezni državi Himačal Pradeš na severu Indije. Stisnjena med dolini Pervati in Kullu ter vrhova Čandarkani in Deotiba je povsem odrezana od ostalih krajev, odmaknjena lega pa je botrovala tudi avtonomnemu političnemu ustroju Malane. Prebivalci volijo lasten parlament, nesporazume pa rešujejo pred vaškim sodiščem in po lastnih zakonih, za katere po tradiciji verjamejo, da jim jih je poslal bog Jamlu.

V odmaknjenih gorskih predelih severne Indije, v Malani pa zaradi opisane lege še posebej, je tradicija povezana tudi s konopljo. Ker druge kulture na takšni višini ne uspevajo, avtohtona konoplja prebivalcem že več stoletij predstavlja tako dragoceni material za vsakdanje bivanje in življenje kot tudi edini vir zaslužka. Iz konopljinih vlaken denimo izdelujejo vrvi in tekstilne izdelke, med katerimi so znani tradicionalni copati, imenovani “pula.” Ti so še vedno edino dovoljeno obuvalo, ki se ga sme nositi na romanjih.

Ob široki uporabnosti konoplje pa ključni vir dohodka za vaščane Malane predstavlja njen socvet oziroma iz njega pridobljen hašiš. Značilen lepljiv in črn charas, kot na območju Nepala, Indije in Pakistana imenujejo hašiš, pridobljen z drgnjenjem konopljinih vrhov še rastoče rastline med dlanmi. Pridne roke ga uspejo pridobiti tudi do 20 gramov dnevno, za kar lahko zaslužijo med 50 in 150 dolarjev. Glas o kvalitetnem hašišu je iz Malane hitro segel v deveto vas in še širše in tako danes številni zapušenci, plezalci ter tudi drugi turisti zaradi njega potujejo pod himalajsko višavje. Posebej priljubljena je aromatična “Malana cream” oziroma poseben oljnati hašiš, pridobljen iz hibridnih sort konoplje z visoko vsebnostjo THC-ja. “Malano cream” je sicer moč najti tudi že v amsterdamskih cofee shopih, dvakrat pa je slavila na High Timesovem Cannnabis Cupu.

Vse večje povpraševanje po indijskem hašišu je povzročilo širitev gojenja konoplje v nižje predele in celo doline. Lokalna vlada ocenjuje, da je letos konoplja rasla na vsaj 240 hektarih v regiji, pridelano pa je bilo 12 ton hašiša, a prave številke poznavalcev so ob dejstvu, da se večina gandže še vedno pridela v gorskih predelih, ki jih uradne ocene ne zajamejo, precej višje.

Večje zanimanje za hašiš na eni strani prinaša višje cene in boljši zaslužek, po drugi pa je vzbudilo tudi nekoliko ostrejši pregon gojenja konoplje, ki je skupaj z uživanjem le-te v Indiji prepovedano od leta 1985. Čeprav je za posest kilograma hašiša zadolžena kazen najmanj 10 let zapora, pa se oblasti bolj kot s sodnimi pregoni konoplje skušajo lotevati z mačetami. V zadnjih letih so se pobude po sečnji konopljinih nasadov s strani zveznih oblasti v New Delhiju okrepile, a v resnici jih pod mačetami policije in gozdnih delavcev pade le minoren del.

Pridelovalci konoplje in hašiša se na ukrepe oblasti hitro prilagajajo, ob tem pa jim v primeru Malane z nasveti, naj gojenje iz vaških območjih umaknejo v gozdove in na druge lokacije, pomagajo kar lokalni uradniki sami. V gozdove indijska policija sicer še poseže in jih je, ko gre za konopljo, izpostavila kot eno prioritetnih področij, a za gojenje, če ne gre za ozemlje določene vasi, težko preganja posameznike. Široka razraščenost konoplje in dejstvo, da gozdna meja v himalajskih področjih sega precej više, indijske oblasti vnaprej postavlja pred neizvršljivo nalogo. Konoplje in pridelave hašiša ne bodo mogli povsem uničiti, na drugi strani pa bodo slej ko prej morali priznati, da za nekatera okolja, kot je denimo danes predstavljena vas Malana, predstavlja edini viri preživetja. Potem ko je v preteklosti že propadla politika zveznih oblasti, po kateri bi vaščanom omogočili nadomestno zaposlitev, pa še toliko bolj.