Zagotovo nisem edina, ki je v zadnjih tednih na družabnih omrežjih zasledila zapise, ki so na bolj ali manj humoren način opozarjali, kako se v prazničnem času obseg gospodinjskih opravil, predvsem za ženske, enormno poveča. Razumljivo - več je druženja in z njim povezane priprave prazničnih jedi, več je nakupov – daril, prehrambenih izdelkov, itn., več pozornosti se daje izgledu doma in njegovi okrasitvi ter vzdušju, ki ga ustvarja pri zunanjih opazovalcih ali njegovih obiskovalcih. Vsa ta opravila zahtevajo kar lepo število ur priprave in izvedbe, posledično pa veliko potrošenega časa in umske energije. Vzemimo za primer pripravo praznične večerje. Ta ni sestavljena zgolj iz enega opravila »skuhati« oziroma »pripraviti«, temveč gre za daljši nabor pod-opravil, ki izbrano opravilo šele resnično privedejo do končne realizacije. Kajti - potrebno je načrtovati meni, nakupiti sestavine, pravočasno začeti s kuhanjem, da bodo jedi gotove, ko pridejo gostje, pripraviti mizo, vsaj delno že sproti počistiti sledi kuhanja, da o preostanku doma sploh ne govorimo, obenem pa poskrbeti tudi za to, da vsi člani in članice družine ali skupnosti, ki večerjo gosti, zgledajo vsaj približno urejeni za sprejem gostov in gostij. Po odhodu pa seveda vse pospraviti, počistiti, pomiti in shraniti ostanke jedi za naslednje dni. In vse to je potrebno postoriti ponavadi še ob redni službi ter drugih vsakodnevnih obveznostih, čigar obseg se tudi v prazničnem času redko zmanjša. 

Pri naštevanju opravil, ki so povezana zgolj s pripravo prazničnega obroka, sem zagotovo kakšnega izpustila, da o drugih seznamih prazničnih opravil sploh ne začnem govoriti. In ja, vse te številne sezname prazničnih priprav in predpriprav ponavadi pripravijo in opravijo ženske. Ja, ja, saj že slišim komentarje v stilu: »Malo manj kompliciranja, pa bo vse lažje. To ženske ves čas nekaj pretiravate. Saj kupiš že pripravljen narezek v trgovini, pa je. Saj daš na mizo papirnate krožnike, pa je. Saj konec koncev daš darilni bon, pa je.« Ni kaj, nedvomno se vsaj nekaj opravil da pretvoriti v »pa je« rešitve. A bodimo iskreni: praznično vzdušje, ter z njim povezan specifičen užitek, tvorijo različne vonjave, okusi, vizualne podobe in aktivnosti. Vse to pa lahko nastane samo na podlagi številnih majhnih, navidez nepomembnih podrobnosti, ki se jih pogosto ne da poenostaviti. Kleč problema leži ravno v tej očitani »komplicirani« mreži opravil, ki na koncu ustvari tako imenovane čarobne praznike. In četudi jih morda kakšno leto želimo preskočiti ali jim celo kljubovati, jih zelo uspešno vsako leto znova na plan zvabijo tako družbena pričakovanja h ohranjanju tradicije kot preprosta človeška potreba, da z običaji in drugimi posebnimi dejavnostmi nekako obeležimo zaključek leta. Pa seveda potrošniški kapitalizem, ki nam pred očmi pričara neverjetne podobe prazničnega vzdušja. In ni vrag, da se vsaj v eni izmed teh podob ne prepoznamo tudi sami in pomislimo: »Joj, kako bi bilo lepo imeti take praznike«.

Toda za razliko od čarobnih praznikov se nabor ne-čarobnih gospodinjskih opravil za ženske nikoli ne konča. In ne glede na to, kako se nekateri moški trkajo po prsih, da prevzemajo enako količino gospodinjskega dela kot ženske, je to le redko res. Razlogov za to je več. Gospodinjsko delo moških je še vedno pogosto zgolj dopolnilna družinska dejavnost, ki jo moški, ko imajo voljo, čas in energijo (torej sem pa tja), iniciirajo z vprašanjem: »Kako lahko pomagam?« Vendar - pomoč ne pomeni enakovrednega dela, temveč dopolnitev primarni dejavnosti. Obenem to vprašanje pogosto spremlja pričakovanje natančnega popisa del, ki naj jih opravijo, ter seznamom pripomočkov, ki jih za to potrebujejo. To pa za sabo potegne dodatno delo za ženske. Navidez je specifičen gospodinjski opravek na koncu res narejen z njihove strani, vendar je za ženske, ki so morale porabiti kar nekaj časa in energije, da so predale vse potrebne informacije, to predstavljalo dvojno, celo trojno delo kot če bi vse skupaj naredile same.

To seveda služi kot lep izgovor za to, da se moški še manj vključujejo v gospodinjsko delo, ker »se ženske itak samo pritožujejo, da je potem vse narobe narejeno«. Namesto da bi se vprašali, ali ni nemara problem v tem, da gospodinjsko delo tako redko opravljajo, da preprosto ne razumejo, kako nujna je v tem kontekstu sistematizacija in rutinizacija postopkov. Gospodinjsko delo je namreč ena izmed najbolj grozljivih in mukotrpnih oblik dela, saj se za razliko od številnih drugih oblik dela nikoli ne konča. Kot pravi Beuvoir: »Le redke naloge so tako podobne Sizifovim mukam kot je gospodinjenje; dan za dnem je treba pomivati krožnike, brisati prah s pohištva, krpati obleke, naslednjega dne pa so krožniki znova umazani, pohištvo zaprašeno in obleke strgane. Gospodinja /.../ nima vtisa, da bi osvajala neko pozitivno Dobro, ampak vtis, da se brez konca bojuje proti Zlu. In ta boj se vsak dan začenja znova.« Zato kršitev kvazi gospodinjskega protokola ne pomeni samo, da je nekaj »malce slabše pomito«, temveč to, da je današnja bitka zgubljena in da jo bo ženska morala jutri, ko pomoči po vsej verjetnosti ne bo več, sama še enkrat izbojevati.

Tudi v primeru, da je bilo gospodinjsko delo izvedeno brez dodatnih navodil in razlag, to ne pomeni, da je bilo v resnici samostojno opravljeno. Številna dela namreč zahtevajo določeno mero predpriprav, pa naj bo to pravočasen nakup čistilnega sredstva, plačilo računov za elektriko in vodo, ki poganjajo gospodinjske stroje, ali načrtovanje, kdaj se izvedejo (če jutri pridejo na obisk gostje, se najbrž ne bomo lotili pomivanja oken pol ure pred njihovim prihodom). To pa spet pomeni novo dodatno delo, novo dodatno potrošena čas in energija, ki padeta na ramena žensk. Vse to sem že nakazala na primeru praznične večerje, kjer je bila sama večerja le zadnji košček sestavljanke. Vendar tudi bolj vsakodnevne naloge ponavadi skrivajo za sabo kar nekaj nevidne predpriprave, tudi če »ne kompliciramo«. In imeti v glavi vse to še za številne druge stvari, obenem pa jih še fizično izvesti, je hudičevo naporno.

Mogoče se na tem mestu še vedno ne razumemo povsem, zato me veseli, da se je v zadnjem času pojavilo kar nekaj ustvarjalcev vsebin, ki se zavedajo kompleksnosti problematike gospodinjskega in skrbstvenega dela. Zato če do te točke v rubriki ali nasploh niste bili pripravljeni prisluhniti ženski, boste pa mogoče moškemu: 
Hej draga, kje so škarje?

Za vsak slučaj bom za konec posegla k enem izmed tistih spletnih zapisov, ki sem jih omenila na začetku. Če torej še kar niste prepričani, ali ženske res opravijo več (ne)prazničnega gospodinjskega dela kot moški, si za trenutek pred očmi narišite podobo Božička in njegovih sani. Ali imajo jeleni na tej podobi rogove? Po vsej verjetnosti ja. No, to pomeni, da Božičkove sani dejansko vlečejo samice severnih jelenov, saj samci pozimi izgubijo rogovje. Hja, včasih pomagajo tudi takšni poceni prijemi. Da manj kompliciramo, ane?