Kot v Žilavi govedini radi počnemo, se tudi tokrat ne bomo ognili najakutalnejšemu, najmnožičnejšemu in najbolj najhajpanemu dogodku ta hip. Odkar Mišica skače dlje od vsakega smrtnika se čeblja, da bo otvoritev Nordijskega centra Planica najveličastnejši in najbolj obiskan dogodek te zime in glede na število glav, ki jih ta vikend pričakujejo pod Poncami utegne temu res biti tako.

Smučarski skoki so sigurno slovenski nacionalni šport v pravem pomenu besede. Ne samo, da so podalpski skakalci vedno bili med boljšimi, ne, še največjo skakalnico na svetu smo imeli. In potem se najdejo neki Norvežani, ki seveda premorejo denar za tovrstne projekte, in postavijo letalnico v Vikersundu, kjer se lahko skoči še dlje. Ja drek. In kaj bomo zdaj? Joj, prosim, samo da ne pade rekord severno od Alp...

Ampak se je zgodilo. Enajsti februar 2011 se je pisal, ko je prav Norvežan skočil dlje in rekord se je po 25ih letih preselil v fjordovo deželo. Slovenci smo obupani staknili glave in sklenili, da je vendarle čas, da naš klasično-propadajoč nacionalni ponos prenovimo, poglobimo in izpopolnimo. Vzeli smo kramp, srp in kladivo, izpraznili budget namenjen za razvoj športne infrastrukture in začrtali novo lepotico, ki bo Slovencem na dušo pihala v nadaljnjih desetletjih.

Vmes se je za 24 ur zdelo, kot da je projekt zaman, saj je Mišica skočil v poden vseh podnov in postavil nov svetovni rekord, vendar je Norvežanu številka 2 uspelo najti še globlji poden in slovenski nosovi so se povesili za dodaten meter in pol, vodilnim projekta nove Planice pa vdihnil še dodaten elan (z malo začetnico).

In zdaj jo imamo. Prelestno rampo, pod katero se bo zvrstilo par sto tisoč ljudi in čakalo, da se rekord, ki je iz ponarodelosti prešel v izgnanstvo, vrne v domače loge - po možnosti pod domačo fano.

Mislim, da vam je do zdaj jasno, katero vižo bomo recitirali danes. Včasih, ko so bili skoki še krajši, je napev pospremil v iztek vsakega, ki je presegel dvestotico. Dandanes je temu še vedno tako, vendar si predstavljam, da stvar postane malce preveč repetitivna, saj smo vendarle v dobi skokov, ko dvesto ni več redkost.

Avseniki so vedno znali popihati na slovenska narodno-zavedna čustva. Mogoče ni ravno pravi trenutek za podpihovanje žerjavice domačega nacionalizma, ki že tako gori preintenzivno in počasi ven pokuka že kakšen zubelj nevarnega, v hinduistični simbol oblikovanega, plamena.

Bodite previdni, navidez pozitivna, športno obarvana, čustva se hitro lahko sprevržejo v orgiastično-primitivne izgrede. In takrat smo najebal. 

Planica, planica 

snežna kraljica! 

Le kdo je ne pozna 

- lepoto iz snega? 



Skakalci kot ptice 

letijo pod nebo 

in slavo Planice 

v širni svet neso 



Pozdrav neustrašnim junakom daljav, 

prijateljev strmih snežnih planjav! 

Slava, čast velja 

vsem skakalcem tega sveta! 



Junaki Planice 

letijo kot ptice, 

spet slava gre v svet 

za dolgo vrsto let! 



Planica, Planica, 

še pridemo nazaj, 

v Planico, Planico, 

pod Ponce v zimski raj!