Zajtrk bi lahko bil marsikaj – nepojeden vitamin, tvoje prebujene misli, tvoj prebran roman ali izkušnja iz Kirgizistana, ko ste lovili ovce, samo zato, da bi pregnali volkove.

Zajtrk ni pravljičnost, ujeta v čas, čakajoča na romantična žmikanja, ampak obed, ki te ne le nahrani, ampak skoraj nasiti – predvsem dušo; tudi telesu pusti poslušati.

Zajtrk je obrok imaginarija, zasidranega v skritih in jasnih pomenih vsakdanjega operiranja skozi življenje, je takorekoč nujna sestavina dneva, četudi zvečer.

Zajtrk je svojstvenih okusov in ima svoje redoslede vnašanja vsebin vase in odnašanja njih med nas, saj se po Zajtrk lahko tudi dan pozna, pa tega skoraj nihče ne ve.

Zajtrk je dvojec, ki ga sestavljata Laura Krajnc (violina, vokal, ropotuljice) in Sven Horvat (kitara); čudoviteža.

Oba sta ljubitelja pravljic, zgodb, pripovedk, teatra in ostalih hudih muh, zato se vse to prepleta z njuno glasbo, huh.

Žanrsko sta zelo odprta, največkrat pa ju na grobo opišejo kot etno-šansonski dvojec Zajtrk.

Zajtrk si prizadevata si predvsem za ohranjanje slovenskega jezika v besedilih,

ohranjanje družbene kritičnosti, avtonomnosti ustvarjanja, dobrega humorja,

nežnosti in surovosti v glasbi, pripovedovanju zgodb skozi glasbo

ter vnašanje ljudskosti v glasbo.

Je to še Zajtrk?

Da in še več, to je zvočni odmerek tistega, kar naj bi človek potreboval vsakodnevno, pa tudi tega še ne ve.

Lahko pa ve(i)dite: