Ko to tamo lala?
Drage slušateljice, dobrodošle na prvem predavanju, slišale ste predmet današnje obravnave. Skupaj bomo tako začele poskus definiranja in razvozlavanja specifične govorice slovenskih uscenjenih kvirov, bučark in femic, biskvitkov in nebinark, dregic, transvestitov in kraljev preobleke, pedrov, lezbač, tašk … in še marsikoga, ki govori najširše razumljeno pedrsko. Preden se vanj poglobimo, pa si ta jezik bojda zasluži vsaj zasilno poimenovanje, lahko bi ga namreč označile kot kvir jezik, jezik kvirov, kvirovščino, LGBT-jevščino, gejevski sleng in tako naprej. Vendar se nič od tega ne zdi primerno ali zadostno. Kvir je preširok pojem, saj ne govorijo vsi kviri tako, prav tako ni to omejeno na geje, za svojega pa jezik prevzemajo tudi »poučeni«, zaveznice in taške.
Recimo zato tej naši govorici scenščina, torej jezik ali govorica kvir scene. V scenščini sleherni kvir ali zaveznica spregovori, ko pride na sceno, ko se usceni. Prihod na sceno je povezan z razkritjem, korakom iz klozeta v kvirovsko življenje, povezano s prostori, kot sta Monokel in Tifla, pa tudi drugod, v intimnih krogih, kjerkoli se kviri zberejo brez omar in zalalajo, štrikajo, se posestrijo, žnabljajo, kuhajo čaj ali lezbično kolobarijo – brez prahe.
Z nazivom smo za silo opravili … Pardon, kje pa je mesto te naše scenščine med zvrstmi slovenskega jezika? In kako sploh razumeti zvrsti slovenskega jezika? Odlično vprašanje, kolegica. Slovenistika pri tem vprašanju ni složna, večinoma pa so delitve socialnih zvrsti osredotočene na knjižni in pogovorni jezik ter narečja. Toda te delitve niso uporabne, scenščino lahko namreč zaslišite v različnih pokrajinskih različicah, saj ni definirana geografsko. Poslušajmo dva primerka.
Jože Toporišič v Slovenski slovnici definira tudi interesne govorice kot modifikacije osnovnih socialnih zvrsti, zlasti z besediščem in sploh z izraznimi načini, značilnimi za ožje interesne skupnosti. Glede na vrsto te skupnosti tako ločimo govorce žargona, ki jih druži poklic, in govorce slenga, ki jih druži, no, nepoklic, najpogosteje generacija. Argó oziroma latovščino pa Toporišič označi za rokovnjaško govorico, za katero je značilno skrivno izražanje.
Za sleng je značilna nekonvencionalnost, kot pravi Toporišič, zlasti v poimenovanju predmetnosti, aktualnih za slengovsko skupnost. Če preberemo, kolegica, na strani 69, prosim. »Ta aktualnost se razodeva v močni spolni zainteresiranosti in zavzetosti oziroma v upiranju večji urejenosti, v preziranju družbene, starostne, izobrazbene slojevitosti, v podiranju tabujev in svetega, vzvišenega, sploh pa poze, nepristnosti, skrivanja čustev, moraliziranja, kopičenja dobrin, karierizma in tako naprej. Življenje je temu občutju bolj igra kot trda resničnost, kakor da se dá vse uravnavati na pravo, boljše od sedanjega, medtem ko sta razumskost in načrtovanje potisnjena v ozadje, v ospredju pa je čustvo, čutnost. V izražanju se kaže v večno novih poimenovanjih vsega erotičnega in seksualnega, za to, kar telo sprejema vase …« To lahko malo preskočimo, nadaljujte tam, pri čemer. »… pri čemer je vse to rado hipertrofirano, objestno, včasih pa tudi litotizirano, pritišano. To, kar je ‘in’, pa se zelo hitro menjava, saj je treba ves čas biti čim manj odvisen tudi od svojega lastnega izročila.« Tale opis je po svoje kar kemp, ni pa kaj dosti uporaben.
Toporišič tako opisuje predvsem svoje pokroviteljsko videnje mladostniškega odnosa do sveta, kot se kaže v jeziku, marsikaj pa velja tudi za nas, kvire. Če nič drugega, vsaj to, da je »vse to rado hipertrofirano, objestno« ali da imamo »večno nova poimenovanja vsega erotičnega in seksualnega«. Toda kaj več od teh sorodnosti nam Toporišičeve razlage interesnih govoric ne ponujajo. Ker scenščina vendarle ni zgolj govorica poklicnih dregic, ni žargon. Ker scenščina načeloma ni skrivnosten jezik, ki bi bil namenoma nerazumljiv preostalim govorkam slovenščine, tudi ni argó. Pri argoju velja pripomniti, da je termin pogosto rabljen neterminološko ali kar napačno, denimo za poimenovanje pokrajinskih pogovornih izrazov v seriji marketinških izdelkov štajerski árgo. Scenščina je torej neke vrste sleng. Tu pa se tudi konča, saj nam ti pojmi in njihove razlage ne ponujajo dobrega izhodišča za nadaljnjo analizo, ki bi presegala naštevanje besed in toporišičevsko pokroviteljsko opisovanje subkulture.
Socialne in druge jezikovne zvrsti moramo zato misliti bolj sociolingvistično in upoštevati družbene razsežnosti ter odnos marginalizirane družbene skupine do večinske družbe in njenih jezikovnih sredstev. Andrej E. Skubic tako loči različne sociolekte: kultivirane, obrobne in ekscesne. Kultivirane in obrobne sociolekte Skubic definira predvsem na podlagi družbenega razreda, v grobem kultivirani pripadajo srednjemu sloju, nadkultivirani elitam, obrobne pa loči na podeželske, mestne in priseljenske. Toda kvir skupnost ne pripada specifičnemu družbenemu razredu, v njej pa so tako ljudje z vasi in iz mesta kot priseljenke. Kaj nam preostane? Ekscesno, to pa že zveni kot nekaj našega. Z ekscesnimi sociolekti Skubic nadomešča drugače opredeljene pojme žargon, sleng in argó.
Temeljni zakon kultiviranega sociolekta je po Skubicu evfemizem, obrobnega pa disfemizem, ki ga dominantna jezikovna kultura lahko obravnava kot vulgarnost. Na drugi strani Skubic ekscesnim sociolektom pripiše zakon intertekstualnosti, torej mešanje visokega in nizkega, domačega in tujega. Kot primere navaja mladinske subkulture, umetniške boeme, pa tudi vojake, rudarje, tolpe. Dodajamo še kvir sceno. Po Skubicu govorci ekscesnega sociolekta skušajo do prevladujočega družbenega razmerja sil zavzeti distanciran, brezbrižen ali kritičen odnos. V našem primeru se to kaže predvsem v kvirovskem odnosu do cisheteronormativnosti družbe, v kontekstu kvirovske umetnosti pa tudi v odnosu do nacionalnega in svetovnega kulturnega kánona, ki si ga kvir umetnice, kot so kraljice preobleke, prisvajajo in ga preobražajo v skladu s svojimi alternativnimi vrednotami.
Skubic se pri opisu ekscesnih sociolektov sklicuje na pojem protijezika angleškega jezikoslovca Michaela Hallidaya, ki ga utemelji na jeziku grypserka, govorici poljskih zapornikov. Kolegica v prvi vrsti, boste vi obnovili? Ja, am, Halliday verjame, da vsak jezik ustvarja in vzdržuje posameznikovo subjektivno stvarnost, enako protijezik, ampak je pri protijeziku ta stvarnost alternativna, z drugačnimi družbenimi hierarhijami, odnosi, normami, Halliday jo poimenuje kar protistvarnost. Ker protijezik ni nikogaršnji materni jezik, nihče ga namreč ne govori od otroštva, obstaja samo v kontekstu resocializacije in ne izbriše jezikovnih sledi primarne socializacije – denimo pri pedrih, ki lalajo v narečju oziroma v obrobnem podeželskem sociolektu. Resocializacija v našem kontekstu pomeni prihod na sceno, ponotranjenje kvirovske subjektivitete in odnosa do dominantne družbe kot lastne ter prevzem kvirovskih, kempovskih kulturnih praks. To se nato izraža v jeziku, po Hallidayu pa se z jezikom šele zares vzpostavlja, torej se diskurzivno konstruira. Prisluhnimo takšnemu prihodu na sceno.
Za protijezik ali ekscesni sociolekt, jezik resocializacije, je ključna releksikalizacija. Namesto leksemov knjižnega ali pogovornega jezika zato uporablja novotvorjenke in izposojenke iz drugih jezikov ter metaforično sprevrača pomene znanih besed. Tako imamo heteroseksualca, a najpogosteje kar strêjta. Poleg nadomeščanja določenih izraznih sredstev pa jih tudi pomnoži, čemur lahko rečemo preleksikalizacija, po Hallidayu overlexicalisation. Navaja primer 41-ih različnih besed za »policijo« v govorici kriminalnega podtalja Kalkute. Ali znate našteti še kakšen scenski izraz poleg heteroseksualca in strejta?
Strejtaš, strejtar, heti, straggot, hetič ... Pa še kakšnega bi našle. Toda o leksikalnih vidikih scenščine bomo več spregovorile prihodnjič, tokrat pa se podrobneje posvetimo drugim jezikovnim ravnem, na katerih se izraža alternativnost kvirovske skupnosti in njenega ekscesnega sociolekta. Pa spremenimo malo ambient.
Kolegica, kaj še pravi Halliday za protijezike? »Velja načelo iste slovnice, drugačnega besedišča; toda drugačnega besedišča samo pri določenih pomenskih poljih.« Pa to drži, ima scenščina res enako slovnico, skladnjo v širšem pomenu besede kot preostale zvrsti slovenščine? Večinoma da, saj zvrsti slovenščine razen knjižnega jezika in krajevnega narečnega govora niso sistemske, torej ne tvorijo popolnega jezikovnega sistema, temveč obstoječe jezikovne sisteme le modificirajo. Bodimo zdaj malce bolj sokratične: Kaj so torej neleksikalne modifikacije, v čem se, razen v besedišču, scenščina razlikuje od knjižne, pogovorne ali narečne slovenščine? Katera pravila so kršena in kako to sovpada s Skubičevim in Hallidayevim pojmovanjem takšnih zvrsti?
Pojdimo lepo po vrsti. Najosnovnejša raven jezikovnega sistema je glasovna, s katero se ukvarjata fonetika in fonologija. Prav na glasovni ravni pa poteka ena prvih stereotipizacij gejevskega govora, ki za slovenščino sicer še ni raziskana, a jo opazimo zelo hitro, denimo v TV serijah.
Tuje raziskave, zlasti za ameriško angleščino, izpostavljajo nekatere značilnosti, kot sta podaljševanje samoglasnikov in hiperartikulacija glasov s in z, na stavčnofonetični ravni pa opažajo zaznamovano intonacijo. Takšne glasovne značilnosti so lahko znak drugim gejem, da imajo opravka s kolegico, ali pa so predmet zbadljivk, žaljivk in sredstvo stereotipizacije. Kaseta, prosim.
Čeprav bi lahko podobne značilnosti verjetno opazile tudi pri slovensko govorečih gejih, tujih ugotovitev ne moremo enostavno preslikati, potrebne bi bile podrobnejše fonetične meritve. Zato o fonetiki scenščine za zdaj ne moremo kaj dosti trditi, le ugibati. Prav tako pa je to značilno skoraj izključno za geje, ne za druge govorke scenščine. Fonetične posebnosti govora drugih kvirov so namreč še manj raziskane.
Glasoslovni ravni sledi oblikoslovna oziroma morfološka, kako se torej posamezni glasovi povezujejo v morfeme, ti pa kot pomenski gradniki v besede. Slovenski oblikoslovni vzorci so sklanjatveni in spregatveni, ki izražajo različne slovnične kategorije: sklon, število, osebo, čas, naklon, za nas pa je najpomembnejši spol. Prav pri slovničnem spolu pričakujemo odklone od norme, saj je, ko govorimo o osebah, bistveno povezan z družbenim spolom, ki je eno glavnih področij, kjer govorke tega protijezika prevračajo dominantne vrednote in z njimi povezane jezikovne norme ter vzpostavljajo lastne.
Preden se posvetimo posebnostim pri rabi slovničnega spola v scenščini, si privoščimo razširitev na obče vidike povezav med slovničnim in družbenim spolom. Če strnemo nekatere ugotovitve in predpostavke kvirovskega jezikoslovja in kvirovske teorije, kot jih v slovenskem kontekstu opisuje Branislava Vičar, se spolna in seksualna identiteta ter z njima povezane norme konstruirajo v dominantnem diskurzu, ki je cisheteronormativen. Diskurzivna konstrukcija identitete poteka s tako imenovanimi performativnimi izreki, ki, kot pravi Vičar, subjekt umestijo v določeno identitetno kategorijo. V kontekstu spola je to, denimo, performativ ob rojstvu: »Deklica je!« ali »Deček je!«, nato pa ti performativi delujejo kot kontinuirane ponovitve. Ker je slovenščina ospoljen jezik, v katerem slovnični spol s končnicami poleg zaimkov izražajo tudi samostalniki, pridevniki in sestavljene glagolske oblike, se spolna identiteta posameznice izraža in tudi konstruira s skoraj vsakim stavkom. Slovnični spol je tako pri osebah bistveno odvisen od družbenega. Tudi pri redkih izjemah, kot je »dekle«, torej beseda srednjega spola za osebo ženskega spola, se s srednjim spolom dekleta navadno ujemajo le končnice v istem stavku, na primer »lezbično dekle je reklo«, ne pa nujno v celotnem besedilu, na primer: »Lezbično dekle je reklo, da se njej sploh ne zdi nespametno, da se je k svojemu dekletu preselila že po mesecu dni.«
S slovničnim spolom in drugimi performativi pa se diskurzivno konstruirajo tudi transspolne in nebinarne spolne identitete. O tovrstnih jezikovnih praksah Branislava Vičar in Boris Kern ugotavljata, da je, kolegica, prosim: »za izbiro jezikovnih sredstev pri transspolnih osebah značilna veliko višja stopnja samorefleksivnosti«. Transspolne osebe morajo v procesu tranzicije spremeniti eno temeljnih slovničnih kategorij, slovnični spol, ko govorijo o sebi, in na to navaditi tudi preostale, da jih prepoznajo in v jeziku potrdijo kot žensko ali moškega. Po drugi strani morajo nebinarne osebe pogosteje poseči po alternativnih izraznih sredstvih, v pisnih besedilih je to predvsem podčrtaj ali raba spolno nezaznamovanih jezikovnih sredstev. V govorjenem jeziku odgovor ni tako enoznačen in ni preprostega pravila. Kaj se kaže najpogosteje? Nebinarne osebe bodisi izmenično uporabljajo moške in ženske oblike, bodisi uporabljajo oblike spola, ki je drugačen od pripisanega ob rojstvu, bodisi jim je vseeno, nekatere pa zaradi manjše spolne zaznamovanosti raje govorijo kar angleško. Ker je v indoevropskih jezikih srednji spol nastal kot značilnost neživega v opoziciji z živim in ga tako večinoma dojemamo in uporabljamo še danes, torej zlasti za opisovanje neživih predmetnosti, se ne zdi primeren za rabo pri nebinarnih osebah in se v praksi tudi večinoma ne uporablja.
Kolegice, preden se vrnemo k ožji sceni, si privoščimo glasbeni premor. To bo scenska Borghesia s komadom On.
Pozdravljene nazaj, na jezikoslovnem radijskem predavanju obravnavamo scenščino, govorico slovenske kvir scene.
Kvirovsko jezikoslovje nadgrajuje Hallidayevo predpostavko, da diskurz stvarnosti ne le opisuje, ampak jo tudi soustvarja. Čeprav diskurzivno kreiranje necisnormativnih spolnih identitet res ni omejeno zgolj na govorke naše scenščine, pa se tudi v tem ekscesnem sociolektu slovnični spol pogosto uporablja v nasprotju z normo dominantne zvrsti jezika. Za geje, ki se sicer identificirajo kot moški, zase in za svoje scenske kolegice pa uporabljajo ženski slovnični spol, se na sceni reče, da lalajo. Na splošno gre za jezikovno feminizacijo predvsem gejev, ki jih na sceni naslavljamo kot sestre, punce, kolegice, pedrule in v skladu s tem uporabljamo ženske končnice preteklih deležnikov na -la, torej šla, jedla, pila, umrla, rekla, pekla. Kaseta!
Kolegica, kako bi interpretirali lalanje?
Glede na Hallidayevo razumevanje protijezika je lalanje diskurzivna praksa, ki soustvarja tako imenovano protistvarnost, vendar lahko to opozicijo normi razumemo na različne načine. Trdimo lahko, da lalanje namensko nasprotuje normi fiksnosti slovničnega spola in vzpostavlja normo fleksibilnosti. Po drugi strani pa ga lahko razumemo predvsem kot izraz ženstvenosti pri gejevskih moških, kar slovničnospolsko normo resda rahlja, vendar končnice na -la še vedno povezuje s feminilnim. Prav tako se moramo vprašati, ali je ta praksa inherentna vsaki kvir sceni ali smo jo le prevzele od kvirov z daljšo uscenjeno tradicijo. Lahko bi denimo predpostavljale, da je bolj poudarjena zaradi vpliva ameriške kvir kulture, kjer pa so tovrstni procesi jezikovne feminizacije gejev in tudi maskulinizacije lezbijk prisotni ali vsaj dokumentirani dlje, pogosteje pa povezani z manjšinskimi skupnostmi črnskih in latinskoameriških kvirov.
Mislim, da čeprav je lalanje morda res okrepljeno zaradi ameriškega kulturnega vpliva, ni popolnoma prevzeto, ampak izhaja iz skupnih značilnosti kvirovstva – zavračanja cisheteronormativnosti tudi v jeziku oziroma diskurzu. Tako kot se kršijo spolne norme vobče, se tudi s slovničnim spolom, v prvi vrsti pri transspolnih in nebinarnih osebah, na specifičen način, ki je bojda manj povezan s spolno identiteto, pa tudi pri gejih. Pojav lalanja je bil sicer na slovenski sceni prisoten dolgo, v zaprtih krogih verjetno že pred začetkom gibanja leta 1984. Tudi izraz lalanje se rabi denimo v 18. številki Revolverja z začetka leta 1996, ko opisujejo »večerjo z lalanjem« na gej taboru v Bohinju. Poročilo je podpisala mati Tereza Marija. Preberimo, kaj je pripisala: »Pač smo dubíl’ tud’ en par nôvah fraz u gej slengu, a ne. Pedrule so rekle, da’j blo fest fejst fajn. – Ti boš govorila, čifa! Sebe poglej, kako magnolijo maš!«
Ampak, profesor, v LGBTQ slovarju, ki je pri Škucu izšel leta 2011, lalanje opišejo kot kempovsko prakso. Tako se ponuja zanimiv interpretacijski okvir za razumevanje jezikovnih izbir scenščine. Če kemp razumemo kot tip humorja, ki je lasten zlasti kvir skupnosti ali sceni, ga lahko izpostavimo kot posebnost scenščine ali kar kot ključen princip, po katerem se oblikuje scenska jezikovna raba. Kempovsko pretiravanje, ironija in sprevračanje potencirajo značilnosti tovrstnih govoric pri Skubicu in Hallidayu.
Tako je, kot piše Skubic: »Simbolna sredstva [distanciranja od dominantne družbe] tipično izražajo provokacijo, eksces [...], pogosto z množično, namerno pretirano rabo jezikovnih inovacij in vulgarizmov.« Kemp je pogosto prav to, provokacija in eksces. Z ironično napihnjenostjo kempa pa sovpada tudi Hallidayevo poudarjanje preleksikalizacije.
Čeprav z lalanjem ali nebinarnim preklapljanjem med ženskimi in moškimi slovničnimi oblikami nasprotujemo določeni jezikovni normi, pa obstaja del scene, kjer se spolska norma vsaj v jezikovnem smislu strogo vzdržuje, in sicer dreg. Metod Zupan v zborniku Kraljice piše o izkoriščenih in neizkoriščenih političnih potencialih lokalne dreg scene ter izpostavi, da dreg s perfekcionističnim zasledovanjem seksi in popolne ženstvenosti afirmira heteronormativne lepotne standarde, ki naj bi jih kritiziral. Zupan sicer izpostavlja različna protislovja v ideološkosti drega. Protislovja so povezana s tem, da je po eni strani dreg kot umetniška praksa sama po sebi subverzivna in usmerjena proti predpostavki fiksnosti in binarnosti spola, po drugi strani pa je podvržena komodifikaciji in izgubi te subverzivne ostrine s potrjevanjem cishetero norm. Podobno protislovna je njihova raba jezika.
Opozarjamo, da bomo v naslednjih nekaj minutah blazno posploševale in opazovale obče dogajanje, brez ambicije, da predstavimo sleherno kraljico in njen prelestni jezik. Današnje kraljice preobleke vedno naslavljamo v ženskem slovničnem spolu, kralje pa v moškem in tako potrjujemo spolno vlogo, ki jo nastopajoča napihuje in morda tudi prevprašuje. Čeprav se vse zavedamo, da večina kraljic preobleke v civilki niso ženske ter obratno za kralje, sprejmemo njihovo igrano spolno vlogo v performativnem kontekstu in jo potrdimo z rabo ustreznih slovničnih oblik.
Bognedaj, da kraljici rečete, da je hud. Ali jo, še huje, pokličete po imenu z rojstnega lista. V praksi je ta napaka, ki izvira iz nevednosti ali transfobije, podobna kot pri napačno ogovorjenih trans osebah, le da pri kraljicah in kraljih takšen zdrs ne zareže tako globoko, saj je kršena le spolna identiteta odrske persone, recimo temu odrski spol.
Toda če pedri lalajo in nebinarke preklapljajo, zakaj se dregice slovničnega spola držijo kot pijanka plota? Kaj ni njihov smisel prav v kršenju spolskih norm, kar vključuje tudi povezanost slovničnega spola z družbenim? Podobno kot Zupan lahko ugotovimo, da gre za protislovje. Po eni strani to vztrajanje pri odrskem spolu lahko razumemo kot jebispol oziroma genderfuck, zavračanje fiksnosti in binarnosti spola s parodijo, saj izpostavlja razliko med odrskim spolom in spolnim izrazom v civilu ter predvsem potencira performativnost odrskega spola, tudi diskurzivno performativnost. Obenem gre lahko za potrjevanje istih norm, če je tudi odrski spol vedno fiksen in utemeljen na cishetero normi, kršenje te norme pa sankcionirano. Nina Dragičević, urednica zbornika Kraljice, uporablja izraz verističnost kot ustreznico angleški realness in za opisovanje drega, ki skuša odrski spol čim bolj približati normi družbenega. Veristična dregica je vedno lepa in ženstvena, vedno pa tudi uporablja ženski slovnični spol in od vas pričakuje enako.
Nespremenljivost jezikovnega performiranja spola kraljic in kraljev preobleke pa se ob pregledu starejših scenskih publikacij ne izkaže kot od nekdaj prisotna. Najpogosteje se je namreč uporabljal izraz transvestit – moškega slovničnega spola. V različnih Revolverjih denimo tako pišejo o ameriški RuPauli včasih v moškem, včasih v ženskem spolu.
Mega tranvestit RuPaul, ki se je s hitom Supermodel zavihtel na sam vrh glasbenih lestvic …
in
RuPaul, vodilna in sploh svetovna transvestitska zvezda, sovraži »njene« fotke. Njen imidž pa je bil nedavno močno načet tudi v New Yorku, kjer se je »dama« bojda sprla z Boy Georgeom.
V drugem citatu sta besedi njen in dama prikladno v narekovajih, da ne bi katera pozabila, da ni prava dama. Zanimivi so tudi intervjuji s slovenskimi transvestitskimi zvezdami devetdesetih.
Novinar Revolverja Eleno vpraša: »Kako se bova pravzaprav pogovarjala? Ali boš Edo ali Elena?«, na kar Elena odgovori: »Oboje, tako da se pokažeta obe strani.« Tudi vsa preostala vprašanja in odgovori so v moškem spolu, vendarle pa gre za intervju s performerjem, ne s persono. Elena oziroma Edo vseeno pove: ko sem oblečen v žensko, govorim kot ženska, saj »v bistvu igram visoko damo, ki hoče nekaj več, ki včasih tudi koga nadere«. Ko je Elena na drugi strani in ona intervjuva Marto Zore, uporabi žensko dvojino. Podobno Salome oziroma Nenad, torej še pred njeno tranzicijo, večinoma odgovarja v moškem spolu: »Salome je bila rojena. Je strelec, simpatičen, iznajdljiv, spontan.« Drugače pa je k intervjuju pristopila Emperatriz: »Naj te sprašujem kot moškega ali na la?« vpraša novinar. »Na la seveda, saj sem dama,« odgovori Emperatriz.
Kralji in kraljice preobleke v medijih različno uporabljajo spol, saj intervjuje dojemajo različno, kot pogovor s performerko v civilki ali kot pogovor s persono, kar potrjuje tudi daljši pogovor s trenutno aktivnimi dregicami, objavljen v zborniku Kraljice, ali različne oddaje na Radiu Študent. Včasih pa tudi preklapljajo.
Obnovimo: Slovnični spol se v scenščini obrača, prevrača, celo prekopicne, venomer pa ga spremlja dvojnost. Jezikovne norme zavrača in jih nadomešča s svojimi, po Hallidayu kreira lastno protistvarnost, v kateri slovnični spol ni nujno vezan na biološkega ali družbenega, ni nujno nespremenljiv, včasih je omejen le na odrski nastop, drugič lahko v istem stavku govorimo »kot moški in na la«. Kot ugotavlja kvirovsko jezikoslovje, pa je tako in tako prav vsak spol tudi diskurzivno konstruiran, tudi tisti, ki nasprotuje binarizmu. Toda čeprav scenščina in obči jezik kvirov nekatere slovničnospolske norme zavrača, ne zavrača povezanosti moškega slovničnega spola z maskulinostjo in ženskega s feminilnostjo, kar se kaže pri dregicah in lalanju. Kot ekscesni sociolekt je scenščina ekscesna, izraze re- in preleksikalizira, izrazje je napihnjeno, pomnoženo, kempovsko pretirano in prevzeto – prav tem vprašanjem pa se bomo posvetile prihodnjič, ko bomo z oblikoslovne ravni prešle na besedotvorno in leksikalno.
Oddajo je pripravila Aleševa. Lektorirala je Blažka. Tehnicirala je Robbie, brali pa sva Klemen in Živa.
V oddaji so bile kot glasbena podlaga uporabljene naslednje skladbe izvajalca Podington Bear:
z licenco CC BY-NC 3.0.
Viri:
Nina Dragičević (ur.). Kraljice. Ljubljana: Škuc, 2025.
Michael A. K. Halliday. Anti-Languages. American Anthropologist 78/3 (1976). 570–584.
Boris Kern in Branislava Vičar. Jezik in transspolne identitete. Slavistična revija 67/2 (2019). 413–422.
Andrej E. Skubic. Sociolekti od izraza do pomena: kultiviranost, obrobje in eksces. Aktualizacija jezikovnozvrstne teorije na Slovenskem: členitev jezikovne resničnosti. Ur. Erika Kržišnik. Ljubljana: FF, 2004 (Obdobja, 22). 297–320.
Jože Toporišič. Slovenska slovnica. Maribor: Obzorja, 2004.
Branislava Vičar. Kvirovsko jezikoslovje v kontekstu poststrukturalističnih jezikoslovnih pristopov. Slavistična prepletanja 5. Ur. Gjoko Nikolovski in Natalija Ulčnik. Maribor: Univerza v Mariboru, Univerzitetna založba, 2024. 221–237.
Dodaj komentar
Komentiraj