Brockhampton je verjetno najbolj popularen primer skupine, ki v enaki meri pooseblja tako underground hip hop, kot je tudi čisto pravi boy band. Za njimi je vroče leto meteorskega vzpona, ki jih je pripeljal od izida prvih studijskih izdelkov do nedavnega nastopa na The Tonight Show z Jimmyjem Fallonom. In kaj je res tako posebnega na Brockhampton, tem eksponentno vzhajajočem bandu, ki se sam predstavlja kot Southside One Direction?

Najočitnejši faktor njihovega uspeha je zagotovo neverjeten kreativni zagon, saj so fantje v približno pol leta izdali kar tri studijske albume tako imenovane trilogije SATURATION. Četudi vsak izmed posameznih albumov ni zares odličen izdelek sam po sebi, izpade veliko bolje kot del širše celote – hkrati pa je v končnem seštevku oseminštiridesetih komadov toliko kvalitetnih hitičev, da poslušalec zlahka zanemari nekatere manj prepričljive dele. Ta maksimalistična delovna tehnika se obrestuje tudi na goli glasbeni ravni, saj skupini omogoča, da v še nevidenih dimenzijah v svoji glasbi združi preštevilne vplive in raznolike trende. Njihovo spretno žongliranje z žanrskimi smernicami nagovarja tudi večje število potencialnih poslušalcev, kljub temu da njihovo občinstvo povečini ostaja najstniško. Vseeno pa ne gre zanemariti posledic tega, kako Brockhampton s poudarkom na besedilih in z beati, ki blago dišijo po devetdesetih, kontrirajo dominantnemu, trapovsko orientiranemu valu. Njihov razpršen slog tako ni pritegnil le tistih izgubljenih alternativcev, ki pogrešajo zlato dobo Odd Future ali rapersko fazo Childish Gambina, temveč tudi bolj besedilno usmerjene hiphop navdušence. Temu vsestranskemu eklekticizmu, ki povzema tako Eminema kot Pharella, je treba nujno dodati tudi presenetljiv vpliv alternativnega rocka zgodnjih 2000-ih. Vsak izmed treh SATURATION albumov se namreč zaključi z lo-fi solo balado bearfacea, edinega člana skupine, ki v živo igra na inštrument – indie pop-rockovske prvine pa najdemo tudi na drugih mestih, na primer v komadih, kot sta MILK in HOTTIE.

Med temeljnimi karakteristikami, ki skupino razlikujejo od sodobnikov, je zagotovo tudi odličen kolektiven izkoristek vseh šestih vokalistov in integracija njihovih posameznosti v celoto. Če je Kevin Abstract kreativni vodja banda, najbolj zaslužen za nalezljive refrene, mu v enaki meri - vsak s svojo vlogo in karizmatično persono – pomagajo na primer frajersko nonšalantni Matt Champion, ekscentrični hypeman Merlyn Wood ali tehnično podkovani rimoklepač Dom McLennon. Primerjave med fanti in nekdaj zloglasnimi Odd Future Wolf Gang so pogoste – in na mestu – a Brockhampton so več kot samo osveženi, bolj politično korektni Odd Future za novo dobo. Glavni problem Tylerja, Earla in Franka Oceana na njihovih prvih skupnih projektih je bil prav prevelik razkorak v talentu in prezenci med njimi in večino preostalih članov. Vsak del Brockhampton pa - vsaj zaenkrat - deluje mnogo bolje kot zobnik v dobro naoljeni kolektivni mašineriji, ki v korelaciji in kemiji med posameznimi člani unovči njihov poln umetniški potencial. Stalni člani kolektiva so tudi producent Romil Hemnani in beatmakerski duo Q3, ki v podobnem skupinskem duhu izmenjaje tvorijo sedaj že konkretno prepoznaven Brockhampton sound.

Skupina si rada nadeva laskave nazive, kot so “prvi boy band Interneta”, “vseameriški boyband”, “boy band 21.stoletja”... Velik del njihovega uspeha tako temelji tudi na dodelani marketinški podobi in načinu, kako so fantje oblikovali svojo tržno nišo. Brockhampton namreč v svojem bistvu predstavljajo čisto glasbeno utopijo – skupino prijateljev iz srednje šole, ki so na fan forumu Kanyeja Westa spoznali še več somišljenikov, se leta 2015 vsi skupaj preselili v hišo v Los Angelesu in začeli skupaj in neodvisno ustvarjati glasbo. Kolektiv se tako nima le za samozadostno glasbeno tovarno in popolnoma neodvisno založbo, ampak za družino. Njihov ambiciozni kreativni zanos in kolektivni duh nista občutena zgolj skozi glasbo, temveč lahko življenja teh dvajset-in-nekaj-starih fantov spremljamo prek številnih koncertnih vlogov, Instagram livestreamov in dokumentarne serije na portalu VICELAND. Brockhampton so dovolj mladi in dovolj pametni, da so sami produkt svoje dobe, znotraj katere zanje obstaja tako povpraševanje. Fantje sami na Tumblrju ustvarjajo meme drug o drugem, povsem enakovredni uradni člani skupine pa so poleg vokalistov in producentov med drugim tudi fotograf Ashlan Grey, oblikovalec Robert Ontenient ter snemalec in montažer HK Sileshi – ti skrbijo za enako poudarjeno in razgibano vizualno plat, ki obsega vse od no-budget, a estetsko dodelanih videospotov, do kratkega filma ob zaključku trilogije albumov.

Njihov uspeh tako ne leži samo v njihovem načinu dela in spretnem žanrskem eklekticizmu, temveč tudi v tem, kako te faktorje sami predstavljajo kot del kohezivne celote. Tu je seveda nujno omeniti tudi njihov družbeni moment – vodja skupine, Kevin Abstract, je odprt homoseksualec, ki v besedilih ostro prevprašuje problematično pozicijo LGBT manjšin tako znotraj hiphopa kot temnopolte skupnosti na splošno. V besedilih se za žanr neznačilno veliko spopadajo s spolno neenakostjo, problemi s samopodobo in pričakovanji medijev - kakšen bi bodisi hiphop kolektiv bodisi boy band moral biti. Brockhampton so v svoji dekonstrukciji komercialno zaznamovanih pojmov – v kontekstu tako glasbe kot rase, seksualnosti in obravnavanih tematik – neverjetno avtentičen brand. Ko gledamo intervjuje z njimi, vidimo gručo nasmejanih raznolikih mladeničev, ki z amatersko karizmatičnostjo osvajajo srca oboževalcev - kot čisto pravi industrijsko ustvarjeni boy bandi! Njihova besedila so ravno prav angažirana, da še niso zares politična, njihova glasba ravno prav izzivalna in široka, da krmari na robu mainstreama. Njihova zvočna podoba, DIY filozofija, kolektivna energija in sama zgodba njihovega nastanka oziroma razvoja medsebojno podpirajo druga drugo kot ultimativna štorija o uspehu za leto 2018.

Na tej točki se lahko vprašamo, kaj band s tako veliko potenciala čaka v prihodnosti. Konec maja letos je namreč tako skupino kot širšo sceno pretresel val obtožb spolnega nadlegovanja in drugih spolnih prestopkov, usmerjenih proti enemu izmed raperjev, Ameerju Vannu. V stvarne razsežnosti neprijetne #MeToo situacije se sicer ne bomo spuščali in tudi o konkretnem glasbenem doprinosu Ameerja v skupini bi se dalo debatirati. Ne glede na vse pa je bila ta primorana odsloviti dolgoletnega prijatelja in enega prepoznavnejših članov - ki ironično krasi tudi naslovnico vsakega od treh albumov SATURATION. Dogodek se po neprijetnosti zdi že kot peripetija iz tragedije, sploh glede na to, da je skupino ravno tedaj čakal prvi nastop na televizijskih programih, prva evropska turneja in prvi album po lanski vroči trilogiji.

Brockhampton se na svojih družbenih omrežjih radi poigravajo s pričakovanji oboževalcev, zato so že ob izidu SATURATION III zapisali, da gre za njihov zadnji studijski album. Le nekaj dni pozneje se je nato na Twitterju pojavila napoved nove plošče z naslovom Team Effort, ki pa naj bi bila pozneje bodisi zavržena bodisi preimenovana v Puppy. Po odhodu Ameerja pa naj bi tudi to zamenjali z novo, imenovano The Best Years Of Our Lives. Nikomur v resnici ni jasno, ali so fantje letos res že posneli tri različne albume ali gre za preimenovanje in posodabljanje istega – glede na to, da naj bi bil prvi SATURATION ustvarjen v zgolj dveh tednih, pa je možen tudi prvi scenarij. The Best Years of Our Lives pa ne bo le prvi projekt po odmevnem odhodu člana, temveč tudi prvi izdelek pod okriljem založbe RCA Records.

Album je bil z nastopom pri Jimmyju Fallonu napovedan s presenetljivo popovsko zvenečim singlom Tonya, ki pa se bolj kot pravi promo zdi kot katarzičen odraz nedavne skupinske travme. Pred nekaj dnevi so prek spletne radijske postaje Beats 1 na Apple Musicu delili tudi prvo epizodo svoje nove oddaje, Things We Lost In The Fire. V slogu Franka Oceana in njegove lanske radijske serije, Blonded, so v plejlisti njim ljubih pesmi razkrili svoj najnovejši komad, 1999 WILDFIRE - ki sicer ni presežek, a vseeno spominja na bolj glasbeno izzivalne vode kot Tonya. Za nostalgično zveneč banger so izdali tudi videospot s prenovljeno vizualno estetiko in novim tujezičnim likom, ki namesto španskega Roberta komad napove v srbščini. Vprašanje pa je, ali pesmi, ki so in ki še bodo predstavljene v naslednjih epizodah, spadajo na prihajajoči album ali so – v skladu z naslovom oddaje – le samostoječi preostanki iz zavrženih albumov, Team Effort in Puppy. Vsaj drugi naj bi bil tik pred odhodom Ameerja namreč posnet v celoti, vključno z doprinosi nekaj verjetno odmevnih gostujočih vokalistov. Tako vsebina kot datum izzida novega pa torej ostajata enigmi.

Kako drugačni bodo Brockhampton pod nadzorom velike založbe, kako bodo funkcionirali brez stalnega člana in kako bodo sploh nasledili lanskoletno mega uspešno trilogijo albumov – vse to so vprašanja, zaradi katerih so na prihajajoči projekt vezana pričakovanja še toliko večja. Glede na to, kako zanimivo iz retrospektive izgleda pot Brockhampton do danes, si ne moremo niti predstavljati, kaj jih čaka jutri ...