Pozdravljeni v tem polarno-zimskem večeru in oddaji DJ Grafiti, s katero se bomo nocoj odpravili v Nemčijo in raziskali delo Christine Kubisch, pionirke prvega vala zvočnih umetnic. Za uvod poslušamo kompozicijo Earth z albuma Two And Two, ki je izšel leta 1977 pri italjanski založbi glasbe in knjig ter galeriji Multiphla. Gre za album s štirimi kompozicijami – Earth, Fire, Air in Water -, album, ki je plod razsežne raziskave, ki sta jo Christina Kubisch in Fabrizio Plessi izvajala v letu 1976, v poskusu združitve zvoka in slike v novo intermedijsko formo. Navdahnjena z estetiko umetniškega gibanja Fluxus, katerega velik podpornik je bila tudi založba Multiphla, sta Kubisch in Plessi ustvarila performans, ki je vključeval dva kamermana in nekaj video zaslonov ter raznolike predmete s katerimi sta iz inštrumentov izvabljala repetitivne zvoke, ki na trenutke spominjajo na starodavne indijske rage, spet drugje na sodobne zvoke minimalističnega techna. Prisluhnimo torej Zemlji.

Christina Kubisch, rojena leta 1948 v zahodno-nemškem Bremnu, je študijska leta preživela v Hamburgu, Gradcu, Zürichu in Milanu, kjer je študirala vse od slikarstva, prek flavte in klavirja do kompozicije in elektronske glasbe. Že v svojih zgodnjih delih je združevala različna polja umetnosti in se v sceni udejstvovala s performansi ter video koncerti, zvočnimi instalacijami in skulpturami ter s komponiranjem. Precej prelomno je bilo študijsko leto 80/81, ko je na Tehničnem Inštitutu v Milanu pričela preučevati elektromagnetno indukcijo, pojav, pri katerem nastane električna napetost v vodniku, ki se giblje v spremenljivem magnetnem polju in ga avtorica v različnih oblikah konsistento uporablja skozi svoj obsežen opus. V ozadju predvajamo skladbo Circles z albuma On Air, ki je dokument instalacij On Air oz. Magnetic Air, ki so bile med leti 1982 in 1986 razstavljene po Italiji in še nekaterih evropskih mestih. Projekt, ki se je ukvarjal z odnosom med prostorom in zvokom, je bil realiziran s pomočjo elektromagnetne indukcije in posebnih predelanih slušalk, ki so ta dva elementa (torej prostor in zvok) poenotile v nerazdružljiv skupek. Ključno vlogo pri tem in marsikaterem kasnejšem projektu nosi obiskovalec instalacije, ki se po njej premika prosto in tako sam dirigira zvoke, ki jih prejema v slušalke.

V tem času je Christina živela v živahnem Milanu, kjer je ustvarjala ob boku takrat obrobnih umetnikov, kot so Davide Mosconi, Raffaele Serra, Riccardo Sinigaglia, s katerimi so pogosto skupaj eksperimentirali in raziskovali s tehnologijami, ki so se ponujale v 80ih, odločeni, da postanejo avantgarda glasbene scene klasične glasbe. Leta 1987 je tako izdala album Night Flights, zgrajen iz terenskih posnetkov, flavt, performansov in naborov zvokov, ustvarjenih iz raznovrstnih sintetizatorjev zvoka.

V sledečem glasbenem bloku bomo umirjeno noto do sedaj slišanih kompozicij prekinili s skladbo Speak & Spell z albuma On Air, nato pa se vrnili v bolj tipičen zvok Kubischeve z skladbo Night Flights z istoimenskega albuma.

Delo Christine Kubisch je pogosto opisano kot 'sinteza umetnosti' - na eni strani odkriva akustični prostor in razsežnost časa v vizualni umetnosti, na drugi pa redefinira odnose med materiali in formo v glasbi. Leta 1986 je v svoje delo vpeljala nov medij – svetlobo – in se leta 1987 preselila v Berlin. Tako se je začelo raziskovanje serije Consecutio temporum, Sekvenca časa. Gre za instalacije v skozi zgodovino drastično spremenjenih prostorih, instalacije, s katerimi sta kot umetniška medija in oblikovalca prostora uporabljena le svetloba in zvok. Prvo delo iz serije je bilo realizirano leta 1993 v bivšem ateljeju takrat že preminulega umetnika Josepha Beuysa. Glavne v delu so bile močne ultravijolične luči, ki z visokofrekvenčnimi valovi človeškemu očesu razkrijejo stvari, ki jih to običajno ne vidi. Zvočne krajine so se v seriji običajno pletle skozi večkanalne postavitve, ki so zvok črpale iz virov, ki jih ni bilo mogoče takoj razumeti in prepoznati. Serija Consecutio Temporum se je torej ukvarjala z videnjem in slišanjem tistega, kar je navadno prikrito.

V ozadju že poslušamo kompozicijo Sechs Spiegel ali Šest ogledal iz leta 1995. Gre za 40-minutni posnetek zvoka vibracije stekla v cerkvi Ludwigskirche v Saarebrücknu. Kubischeva je s to instalacijo nagovarjala notranjost cerkve, ki je bila po bombandiranju leta 1944 renovirana v modernistični maniri. Rezultat občutimo v izjemno hladnem, zadržanem občutju, kakršnega ga doživimo tudi ob vstopu v prostor cerkve. Delo Sechs Spiegel v sebi nosi arhitekturne proporce cerkve in z njimi determinira razmerje ponovitev in premorov zvokov vibrirajočih kozarcev.

Podobna meditativna izkušnja, tipična za glasbena dela minimalizma, se zgodi v kompoziciji Dreaming of a Major Third ki je izšla tri leta za albumom Sechs Spiegel. Dreaming of a Major Third je del projekta Clocktower, ki je stalna instalacija v Massachusets Museum of Contemporary Art. Kubischevo je ob prvem obisku MASS MoCA pretresel podatek, da ura in zvonovi na stolpu že leta ne delujejo, zato si je kot projekt zastavila prvo renovacijo, nato pa je zvoke zvonov posnela in shranila v bazo podatkov, ki je prek kode povezana s sončnimi senzorji in paneli. Intenzivnost zvokov iz baze je tako odvisna od jakosti in položaja svetlobe.

Že pred prelomom tisočletja je Christina Kubisch razstavljala na najpomembnejših prizoriščih, kot sta na primer Beneški Bienale in documenta, predavala na umetniških akademijah v Parizu, Berlinu, Münstru, Saarbrücknu in Maastrichtu ter za svoje delo prejemala dotacije in priznanja. Med leti 2002 in 2005 je pri založbi Semishigure izdala tri albume, ki raziskujejo zvok in tišino. Drugi album, Twelve Signals, ki se že vrti v ozadju, vsebuje zvonenje iz rudniških zvoncev in jih meša z zvonovi cerkve Sv. Mateja v Berlinu.

Odmaknimo se počasi od zvonenja, ki je bilo rdeča nit zadnjih nekaj predvajanih skladb in odkorakajmo proti delu Electrical Walks, ki je verjetno najbolj znana serija Christine Kubisch. Že od poznih sedemdesetih let se Kubischeva ukvarja z elektromagnetno indukcijo, ki jo je skozi leta razvila od osnovne tehnike do lastnega umetniškega orodja. Leta 2003 je pričela s serijo, ki to orodje implementira v javni prostor in pomaga slediti elektromagnetim poljem urbanih okolij. Ker se je v zgodnejših projektih z razvojem tehnologije in njeno prisotnostjo v vsakdanu začela soočati z napetostmi, ki so vdirale v njene instalacije, se je odločila, da je naslednji smiselni korak raziskovanje zvokov, ki jih v prostor ne postavi ona, temveč se tam znajdejo spontano, na nek tehnološki način relativno organsko. V več kot 60ih električnih sprehodih, ki jih je predstavila javnosti, je občinstvo prejelo posebne, občutljive brezžične slušalke, s pomočjo katerih so napetosti elektromagnetnih polj ozvočene, amplificirane tako, da so slišne človeškemu ušesu. Poslušalec je, tako kot v marsikaterem avtoričinem predhodnem projektu, s svojim gibanjem po predlaganem prostoru sam dirigent zvočne slike. Poslušali bomo dve skladbi z albuma Electrical Walks.

Zadnje delo, ki ga bomo predstavili v nocojšnji oddaji DJ Grafiti, se giblje v oblakih. Delo, ki avtoričin pristop do prostora in poslušalca uporabi za prikaz odnosa do Oblakov, v katerih shranjujemo in procesiramo podatke. Christina Kubisch v kratkem intervjuju za festival Ars Electronica, v okviru katerega je med drugim predstavljala projekt Cloud, mesto človeka v digitaliziranem svetu umesti takole: “Mi, ljudje, smo tisti, ki kreirajo digitaliziran svet. Mi smo pobudniki, tisti, ki pišejo programe in gradijo računalnike. Mislim, da sta človek in digitaliziran svet neločljiva pojma.”

Gre torej za skulpturo, sestavljeno iz 1500 metrov kablovja, ki v sebi nosi zvoke pretoka podatkov, ki jih je Kubischeva posnela na mestih, kjer se proizvaja elektrika in kjer se procesirajo informacije.

Christina Kubisch zaslužno predstavlja eno najbolj cenjenih delujočih zvočnih umetnic. Po študiju, razpršenem čez različna polja vizualne in glasbene umetnosti je že v sedemdesetih pridobila svoje mesto v zgodovini, sedanjosti in prihodnosti. Razstavljala je na vseh kontinentih, izdajala glasbo pri številnih založbah in se umestila tudi v akademski svet številnih evropskih univerz. Pri svojih 70ih letih se še vedno aktivno udejstvuje na vseh omenjenih področjih in svoje dolgoletne izkušnje, eksperimente in znanje implementira v ukvarjanje z aktualnimi temami. Pokaže nam tisto neločljivo med sledmi zgodovine, nevidnimi plastmi in procesi sedanjosti.



Predvajane skladbe:

1. Earth

2. Circles II.

3. Speak & Spell

4. Night Flights

5. Sechs Spiegel

6. Dreaming of a Major Third

7. Twelve Signals

8. Atocha

9. Homage With Minimal Disinformation

10. Clouds

11. Unter Grund