Umlaut Records, 2022

Septembra letos je na enem od tistih dragocenih defoničnih večerov v metelkovskem klubu Gromka – v tem primeru organiziranem v koprodukciji s ciklom Odprto/Open in zavodom Sploh – zopet zadonelo čudovito trojstvo godb in, kot je za ta in tovrstne dogodke že samoumevno prikladno, na kup zbralo tisto znano rahločutno gručo spoštovalk in spoštovalcev obrobnih, pogumnih jazzovskih muzik in morda še zakotnejših, trenutkovno nameščenih svobodno improviziranih zvočnih zasedanj. Pa vendar je bilo tokrat nekaj drugače. Najprej izjemna improvizatorska formacija v sestavi Tomažin, Kutin, Grom in Schellander z njihovim plodovito razsrediščenim izrazom, pozibavanjem v poljih muzikalne telesnosti, akustike in elektrofonskega pletarstva. Na drugi strani, med obkoncertnim pletežem organizatorjev in občestva, slišimo neka subtilna šušljanja in bojda povsem upravičena domnevanja: »Koromač nocoj odigrajo enega svojih zadnjih koncertov.« – »Kako?« – »Zakaj?« – »Komu na čast?« – »Jebenti, res škoda.« Ja, res škoda. Četudi ne dvomimo, da bo v – morda že najbližji – prihodnosti iz Vrtojbe odteklo še kaj presunljivejšega, je misel na izgubo te svojske, prefinjeno poželeznjene jazzovske formacije s crusterskim duhom pač pravnomočno otožna.

Ampak naloga – tokrat sedmeroglavega – Koromača je vselej bila koncertni večer zaključiti. Med njim in uvodoma omenjeno improvizatorsko četverico, v zlati sredini defoničnega celovečerca, je bila nameščena neka druga, neopredeljivo drugačna, navzven povsem skromna četverica. Antonio Borghini, Pierre Borel, Hannes Lingens in Louis Laurain oziroma Die Hochstapler – po svoji volji nameščeni v skrajnem levem kotu Gromkinega plesišča, blagoma osvetljeni in stisnjeni, že skoraj zlepljeni skupaj, kot da vsak izgubljen centimeter bližine pomeni izgubo dragocene sogodbeniške slišnosti. Skupaj torej, kot čvrsta novoglasbeniška entiteta. V Gromko so seveda v prvi vrsti prišli suvereno odgodit, je bila pa na dlani še druga, precej posebna namembnost. Kvartet je namreč nekaj tednov pred koncertom pri založbi Umlaut Records izdal dve svojsko recipročni plošči: Beauty Lies in Within. V nadaljevanju bomo kontekst poznoseptembrske Defonije postavili ob stran – svoje je vendarle zadovoljivo odslužila – in konkretneje zapopadli omenjena, že v naslovih pretkana albuma in resnično svojevrstne vzorce muziciranja tega muzikalno prešernega kvarteta.

Francosko-italijansko-nemška naveza pretežno jazzovskih muzičistov Die Hochstapler deluje že dobro desetletje, Beauty Lies in Within pa predstavljata četrto in peto ploščo v sicer vsebinsko nasploh bogati diskografiji. Kvartet že od samega začetka odlikuje posebna tankočutnost za raziskovanje raznorodnih kombinacij akta kolektivnega muziciranja. Od matematičnih, striktno vnaprej določenih struktur do izrecno igrivih, kvartopirskih metod trenutkovnega izmenjevanja materiala, medsebojnega driblanja s frazami, svojeglavimi intervali, ritmičnimi intrigami. Tudi praksa svobodne improvizacije jim nikakor ni tuja. Še več, prav utečenost v njenih posebnih godbeniških dinamikah – še zlasti v smislu preudarnega, pozornega poslušanja in senzibilnosti za zvočno skupno – se zdi tista, ki kvartet potiska tisti luciden izrazni korak dlje od striktno prostojazzovskega tvorstva.

V preteklosti so se s svojo godbo klanjali velikopoteznim drznežem tipa Anthony Braxton in Ornette Coleman – obema v isti sapi pravzaprav, na albumu The Braxtornette Project –, kot poglavitno inspiracijo pa navajajo enigmatičnega misleca, glasbenika, matematika in lingvista Alvina P. Buckleyja, čigar delo je med drugim vključevalo raznorodne, predvsem pa neortodoksne ideje in postavke o skupinskem muziciranju. Tudi slednjemu so namenili poseben projekt, Plays The Music of Alvin P. Buckley, pa vendar menimo, ne glede na bistvenost vplivov vseh omenjenih figur, da Die Hochstapler z novima ploščama razgalijo ravno svoje posebnosti, svojo vrsto kompleksne, iskrive, zapeljivo pavlihaste in neprimerljivo precizne igre z – v resnici konkretno sistematiziranim – podnožjem.

Tu pridemo tudi do omenjene recipročnosti dvojice albumov Beauty Lies in Within. Oba sta bila posneta na isti dan, v sklopu rezidence v Berlinu, pri čemer prvi, posnet popoldne in brez navzočega občinstva, predstavlja dokumentacijo večletne, plodovite akumulacije vsega zloženega materiala, medtem ko je drugi, torej Within, dvojni posnetek večernega koncerta. S prvo ploščo dobimo prvovrstni vpogled v zajetno mnoštvo ponotranjenih glasbenih dogodkov, med katerimi Die Hochstapler pretkano krmarijo v kontekstih živih nastopov. Slišimo razne melodične in formalne nastavke, fragmente prožnih swingerskih driblanj, predvsem pa veliko skrbno odmerjenih pasaž – vsaka nosi po svoje urejeno dinamiko, svojo hudomušno ritmiko, svoje formalne posebnosti, skupaj pa tvorijo tisti odločilen sveženj kart za pretkane godbene partije kvarteta.

Lahko bi rekli, da je Beauty Lies nekakšna muzikalna oblika recepta, ampak takšnega, ki precizno razkrije sestavine, ne pa tudi konkretnih navodil glede poteka, procesa kuharije. Ko poslušamo posnetke živega nastopa na drugi plošči, si težko konkretiziramo pravila igre oziroma vse prekaljene načine kriptičnega komuniciranja in kolektivnega izmenjevanja po morsejevo. Pa vendar kaj hitro ugotovimo, da nam tega za vedro izkustvo godbe Hochstaplerjev sploh ni treba. Borghini, Borel, Lingens in Laurain med posameznimi zloženimi dogodki vijugajo v neprecenljivo gladkih dinamičnih zasukih, jih v realnem času skladajo v nove fluidne oblike, jih za povrh umeščajo med vlaknaste svobodno improvizirane ekspedicije. Poleg tega pa vselej prisotna samoreferenciranja, periodična vračanja k že nastavljenim motivom na plošči Within navzoča godbena niza napnejo v sicer nekonvencionalnem, a vselej globoko slikovitem dramaturškem loku.

Velja še poreči, da Die Hochstapler po svoje dokazujejo, da plodna, izrecno generativna improvizacija oziroma takšna, ki bi ji lahko rekli »komponiranje v trenutku«, v prvi vrsti predvideva disciplinirano obvladovanje formalnih in tehničnih postavk – v tem primeru jazzovskega – idioma. Pri tem kvartetu ni mrcvarjenja, kolebanja ali zbeganih iskanj izhoda iz neposrečenih zvočnih situacij. Hochstaplerji sicer kdaj pa kdaj postanejo, a povsem statični niso nikoli. Tudi v tistih formalno bolj nejasnih trenutkih, vsebinsko predanih nadvse ozkemu spektru kombinacij in variacij, delujejo suvereno, kot da ni nepredvidljivosti, ki bi ji kot zvita muzikalna entiteta lahko zlahka oporekali. Skratka, ena večjih posebnosti Die Hochstapler je v tem, da znajo mešati karte ravno toliko, kolikor jih znajo igrati.

**Vir fotografije: www.umlautrecords.com