6. 9. 2014 – 20.00

Nara Leão

Mineva 50 let od izdaje prvenca Nare Leão s preprostim naslovom Nara. Vključite se ...

Pozdravljeni v DJ grafitih na valovih Radia Študent, kjer se bomo tokrat ukvarjali z brazilsko glasbo v šestdesetih, sedemdesetih in osemdesetih letih prejšnjega stoletja, kjer nam bo kot »mušter« služila godba pevke Nare Leão in njena tranformacija iz pevke bossa nove v pevko MPBja, popularne brazilske glasbe, ki je nastala ravno na »pogorišču«, če se izrazimo malo metaforično, prej prevladujoče bossa nove. Razlog, zakaj smo se odločili predstaviti izven posvečenih krogov manj znano pevko Naro Leão je predvsem v dejstvu, da je ravno letos petdeseta obletnica izdaje njene prve plate, ki je torej izšla leta 1964. S svojim izidom je povzročila kar nekaj hude krvi, dejmo temu rečt, kaj več o tem pa bomo povedal v nadaljevanju oddaje. Čeprav se – dejmo dodat še to – čeprav se zdi, da je kot pevka in ne ustvarjalka v tovrstnih prelomih Nara Leao zgolj udeleženka in ne gonilo, se zdi, da je takrat še mladenka s svojo pojavo in dosledno izbiro muzikantov, s katerimi se je odločila igrati, in katerih pesmi je uvrstila na svoj album, naredila več kot bi bili zmožni narediti kakšni liki iz ozadja, torej aranžerji, manj znani inštrumentalisti itn.

Nara Leão, imenovana tudi musa da bossa nova, je tudi kot oseba docela zanimiv pojav, ki na svojevrsten način v svoj glasbeni stil vpisuje žanrske značilnosti bossa nove iz šestdesetih na eni strani in eklektičnost ter nezmožnost enoznačne označitve MPBja kot širšega glasbenega fenomena na drugi strani. Drevišnja oddaja bo torej hodila po dveh nitih iste vrvi, če se izrazimo poetično; se bo torej na eni strani ukvarjala z življenjem in delom Nare Leão, na drugi strani pa se bo poskušala poglobiti v nekaj izmed enigem širših glasbenih dogajanj, v katerih je bila glasbenica z izjemno senzualnim in nemara da celo erotičnim vokalom, za kar je bila mnogokrat oklicana, prisotna. Pa vendar najbrž ni potrebno, da dodamo, da sta tovrstni niti današnjega raziskovanja nerazdružljivo povezani?

Pozdravljeni zopet v današnjih DJ grafitih, kjer poslušamo glasbo Nare Leao, imenovane tudi musa da bossa nova. Čeprav se na prvi pogled zdi besedna zveza jasna, torej muza bossa nove, je po malo daljšem razmisleku stvar vseeno rahlo zavita v meglico. Namreč, če povzamemo razumevanje muze kot nekoga, ki navdihuje, je najbrž težje razumeti ustvarjanje taiste muze kot relevantno, je pravzaprav zgolj funkcija nekoga drugega. Muza bossa nove bi torej pomenilo, da je Nara Leao obstajala zgolj kot zunanja funkcija glasbenikov, ki jih morebiti poznamo bolj kot pa poznamo njo. In, če smo iskreni, je to po eni strani res, kot bomo videli kasneje, po drugi strani pa je njena vključenost v začetek gibanja bossa nove na sredini petdesetih let pomembnejše od zgolj obstranske vloge, ki ji ga naziv musa da bossa nova poklanja, če ga razumemo dobesedno.

Do tega naziva pa je prišlo že v Narinih mladih letih. Zaradi boljše situiranosti družine se je že pri dvanajstih letih začela učiti igrati kitaro pri Patriciu Teixeiri, preživelemu pevcu iz legendarnega benda Oito Batutas, ki je v dvajsetih letih dvajsetega stoletja pretresel elitnejšo sceno Ria de Janeira, ko je na prostorih, rezerviranih za bolj evropsko usmerjeno glasbo, začel s preigravanjem bolj etničnih godb. Pri štirinajstih, leta '56, se je vpisala v akademijo Carlosa Lyre in Roberta Menescala, dveh pomembnih akterjev z začetkov bossa nove. Družili so se tudi v njenem stanovanju na Avenida Atlantica, z direktnim pogledom na Copacabano, v okviru akademije pa je igrala tudi z Joaom Gilbertom in Ronaldom Boscolijem. Od leta '57 pa vse do prvega albuma v letu '64 je – po njenih besedah – pela po univerzitetnih zabavah in na drugih prireditvah, snemalo pa se tedaj še ni v tolikšni meri kot kasneje. Ravno v tem času se je je prijel prej omenjeni naziv, ki pa ga bo s prvo plato implicitno, z drugo pa že povsem eksplicitno začela kategorično zavračati. Zavračala pa ga bo vse do leta '71, ko bo z dvojnim albumom bossa nova standardov Dez anos depois, tako na osebni kot na širši kolegialni ravni pomirila strasti in se z odlično izdajo vrnila na področje tradicionalnejših melodij bossa nove.

Ker je zgodovina glasbene kariere Nare Leao tudi in predvsem zgodovina skladateljev njenih pesmi, zato pa širše tudi celotnega gibanja, ni odveč, da se spomnimo na dejstva, ki so vodila k stvarjenju bossa nove v sredini petdesetih, ki se je v slabem desetletju prevrnilo v MPB in malo kasneje še v tropikalistične vragolije.

ZGODOVINA SAMBE/BOSSA NOVE/MPB

Bossa nova kot glasbeni žanr je neposredni potomec sambe, afrobrazilskega stila glasbe, ki je na začetku v celoti nastajal v sredi iz Afrike pripeljanih sužnjev, ki so svojo tradicijo ohranjali vse od sredine šestnajstega stoletja, ko so jih začeli preko morja portugalski kolonizatorji naseljevati na zahodnih obalah sedanje Brazilije. Stil, ki je zaradi vzdrževanja družbene koherence vseskozi ostajal - v nakazanih navednicah - enoten, se je na začetku dvajsetega stoletja zaradi vse večje urbanizacije začel postopno spreminjati. Tovrstne procese je na primeru sambe mogoče razdeliti na štiri glavne vplive: (1) centralizacija sambe v Riu de Janeiro kot glavnem mestu Brazilije; (2) opazna rast karnevala kot afrobrazilskega festivala, kjer so nekdanji sužnji in njihovi potomci vse bolj migrirali proti mestnemu središču; (3) vsrkavanje srednjega razreda in etnično tujih glasbenih vplivov, ob čemer so se evropski pihalni in godalni inštrumenti hitro združili z afriškimi ritmi, kjer so se prej neformalni sestavi začeli organizirati kot orkestri, ter (4) adaptacija modernih elementov v tradicionalno strukturo sambe, ob čemer je treba omeniti vsaj dejstvo, da se je samba upočasnila do bolj intimnega plesnega ritma, podobnega boleru, s čemer je uspešno prodrla v lokale znotraj rdeče četrti Rio de Janeira.

Ob tem je treba poudariti, da se je kljub vstopu sambe v nedrja urbanega srednjega razreda pokazalo, da ta srednji razred sambo še vedno razume kot primitivno in nižjo formo – čeprav je to najbrž tudi razlog za zanimanje -, medtem ko so se sami dojemali bolj kot sledilci severnoameriških in evropskih tradicij.

Po drugi svetovni vojni pa je prišlo znotraj tega urbanega srednjega razreda do močnih vplivov ameriškega džeza. Glasbeniki so za razliko od prej prevladujočih trizvočnih akordov v skladbe vnašali štiri ali večzvočne in bolj disonantne akorde, sčasoma pa so vse bolj začeli uporabljati tudi dvanajsttonsko kromatično lestvico ter modernejše harmonije, dokler niso v sredini petdestih let predvsem po zaslugi Antonia Carlosa Jobima in Joaa Gilberta začetniki bossa nove prišli do svojevrstnega zvoka, ko so vsemu do sedaj povedanemu dodali še natančno melanholično melodijo. V današnjih DJ grafitih bomo te, nekako paradigmatične primere, v izvedbi Nare Leao slišali v Jobimovih kompozicijah Corcovado in Insensatez [insensatejš]. Skrajno romantične prvine vsaj začetnih pesmi so tudi izvajalcem bossa nove pridodale podoben pridih, kjer so glavno vlogo igrali označevalci morje, sonce, lepe ženske, mesto, vrtnica in kitara, vse pa je bilo zapeto v maniri Gilbertovega šepetajočega glasu ali pa v čistih, harmoničnih izvedbah, katerim so jasen vpliv predstavljali sodobni severnoameriški džezisti.

Ob tem je nujno poudariti tudi dejstvo, da je bil čas bossa nove tudi prvi trenutek v zgodovini Brazilije, ko se je urbani srednji razred iskreno odzval na tradicionalno etnično godbo, v tem primeru sambo. Socioekonomsko bazo je začela predstavljati klientela srednjih in višjih srednjerazrednih družin, prav tako pa so bili iz istih vrst v večini primerov tudi izvajalci. S pomočjo medijev je bil razbit mit o glasbenikih, ki se utapljajo v alkoholu in umrejo pri mladih letih – glavni primer za to je bil sambista Noel Rosa -, s tem pa se je razširila dopustnost glasbe, kar je sčasoma vodilo v oblikovanje kitare kot prenosnega orkestra, s pomočjo katerega je lahko skoraj vsak prostor v mestu postal mesto intimne prireditve. Stil igranja, kot ga je razvil Gilberto je namreč v akordih skrival ritmično sekcijo, v sinkopiranih udarcih palca in roke pa se je odkrivala perkusivna spremljava. S tem pa je nemogoče obiti dejstvo, da se je z bossa novo za brazilsko kulturo začelo obdobje razcveta, saj je v svojem združevanju domačega in tujega lahko utemljilo svojo svetovljanskost, obenem pa se je lahko – na svetovni ravni – ravno s tem novonastalim stilom postavljala kot sebi lastna glasbena kultura.

Govorili smo o zgodovini sambe in bossa nove, v to tradicijo pa je Nara Leao, ki je tudi rdeča nit današnje oddaje, stopila že s svojim prvim albumom in jo precej pretresla. Že na prvem albumu je Nara namreč poskušala zamenjati teme sonca in morja, prej prevladujoče topike znotraj bossa nove, z besedili, povezanimi s favelami in revščino, kar pa je šlo v nos lastniku založbe Elenco, Aloysiu de Oliveiri, ki je izjavil, da pesmi nimajo nikakršne povezave z bossa novo. Vsaj tisto, katero je poznal on, če smem dodati. Po izdaji albuma se je Nara odpravila na turnejo na Japonsko in po vrnitvi prišla v realnost vojaške diktature, ki se je s državnim udarom na oblast povzpela nekaj mesecev pred tem.

31. marca '64 so oborožene brazilske sile s pomočjo ameriških obveščevalcev odstavile vlado Joaa Goularta [žuava gularja] in v naslednjih letih je bilo na tisoče Brazilcev ujetih, zaprtih in mučenih, predvsem pa so bile vse televizijske in radijske postaje, skupaj s časopisi in revijami, pod velikim pritiskom cenzorstva oblasti. V takšnem času je bilo – če naivno posežemo po vulgarni duhovnozgodovinski metodi – najbrž nemogoče igrati bossa novo, ki je govorila zgolj o soncu, dekletih in vrtnicah. Skupaj z dejstvom, da se je ustvarjanje začelo pomikati ven iz Ria in da so začeli mladi skladatelji posegati po folklornih motivih svojih rodnih mest, regij itn., predvsem pa zaradi družbenozgodovinske situacije, ki je narekovala višje nivoje družbene zavesti, je razvoj bossa nove počasi skrenil s prvotno začrtane poti. Prvi jasen odmik od te linije je bila pojavitev skrajno političnih predstav v Teatro Opiniao iz Sao Paula, kjer je kot ena izmed trojice v predstavi Opiniao nastopala tudi Nara Leao.

Opiniao v režiji Augusta Boala, kjer je Nara v mesecih med septembrom 64' in poletjem '65 nastopala z Zéjem Kétijem [zejem ketijem] in Joaom do Valejem, je sprožil val javnega zgražanja in šokiranosti. Zavoljo jasnega nasprotovanja vojaški diktaturi so se na plakatih pred dvorano pojavili grafiti, kjer je pisalo: Režiser: Karl Marx. S pomočjo te predstave je Nara iz muze bossa nove postala muza protestnih pesmi. Z njeno slavo je rasel tudi njen vpliv, in ko je v enem izmed intervjujev rekla, da bi bilo potrebno brazilsko vojsko razpustiti in dati oblast ljudem, je vojaški diktator Costa e Silva vzkipel in jo poskušal utišati s pomočjo ravnokar sprejetega Zakona o državni varnosti, vendar je bil glas intelektualcev zaenkrat premočen.

Nara Leao je ob tej priložnosti podpisala pogodbo z založbo Philips – tedanjo pomembno akterko na področju izdaj bossa nove. Nastal je album Opiniao de Nara, pod močnim vplivom prej omenjene predstave. Ta album je povzročil razkol v združbi bossa nove, mnogo bolj kot ga je povzročil za sceno pomemben prepir med Carlosom Lyro in Ronaldom Boscolijem štiri leta poprej. Devetdeset odstotkov plate je bilo namreč jasen odmik od standardov bossa nove, tu so protestne pesmi, sambe, karnevalski marchinhi in celo dve tradicionalni capoeiri. Čeprav se sedanjemu ušesu zdi, da album predstavlja ličen izdelek bossa nove, je bil v letu '64 eden izmed bolj anti-bossa nova albumov, kar se jih je tedaj lahko slišalo v Braziliji. Istega leta je Nara Leao za revijo Fatos & Fotos na vprašanje v intervjuju odgovorila, da ima dovolj bossa nove. Dovolj petja za dva ali tri intelektualce. Želim si čiste sambe, s katero se ljudje lahko izrazijo. /.../ Ne želim imeti nič z žanrom, katerega del se ne čutim, in ki niti ni pristen. /.../ Mogoče sem bila v preteklosti neumna, da sem se odločila za to zvrst glasbe, ki jo ljudje še zmeraj vežejo na moje ime. Nisem oseba, ki jo želijo napraviti iz mene, nisem majhna bogata deklica, ki živi v bogatem predelu mesta s pogledom na morje. Na tovrstno izjavo je padlo obilo kritike, tako s strani založnika njenega prvega albuma kot tudi s strani zdaj že nekdanjenga zaročenca Ronalda Boscolija, ki je izjavil, da je Nara premlada, da bi razumela, da nihče ne more zanikati svoje preteklosti.

Kmalu po izdaji drugega albuma, je izdala še plošček z naslovom Manha de Libertade, ki kaže velike vplive skladatelja Genija Marcondesa, ki je urejal aranžmaje, s čimer se je jasneje približala kasnejšemu vzniku tropicalie kot osrednjega alternativnega stila na področju Brazilije, kjer so se pod vplivom Caetana Velosa in Gilberta Gila ustvarjalci bossa nove približevali rokovskim vplivom, ki jih je bilo tedaj mogoče slišati na ameriških in evropskih radijskih postajah, obenem pa so na ciničen način opisovali socialno nepravičnost in družbeno razslojenost brazilske družbe v času vojaške diktature, ki je trajala vse do leta 1985.

Ko je zaradi groženj z zaporom avgusta leta '69 Nara Leao zapustila Brazilijo in se odselila v Pariz, je obenem tudi prekinila s svojo pevsko kariero. Vendar je to obljubo – tu bi se lahko spomnili na priliko o zarečenem kruhu – kajkmalu prelomila in se leta '71, kot smo že enkrat omenili, z dvojnim albumom Dez anos depois, velikopotezno vrnila med druščino glasbenikov bossa nove. Nekaj komadov, Samba de una nota so, Corcovado in Insensatez, smo slišali v pravkar slišanem sklopu. Od tu dalje pa je njen repertoar nihal med že znano uporniško in prvotno bolj konformistično držo v okviru bossa nove, z diagnozo raka, ki jo je dobila dobro desetletje pred svojo smrtjo, pa se je njena glasbena produkcija zgolj povečala. Tako bomo v zaključku oddaje zavrteli nabor nekaterih skladb iz kasnejšega obdobja; na začetku sklopa bomo slišali pesmi z albuma Meu primeiro amor, Moja prva ljubezen, na katerem je zapela zgolj otroške pesmi, ki jih je v letih poprej pela svojim otrokom, kasnejše pesmi pa smo napaberkovali iz različnih izdaj, ki so izhajale vse do njene zgodnje smrti v letu 1989.

Plejlista:

Nara Leao - O Morro – 3.04

Nara Leao – Consolacao – 2.42

Nara Leao e Carlos Lyra - Promessas De Voce – 2.16

Nara Leao - Cancao Da Terra – 3.09

Nara Leao - Diz Que Fui Por Ai- 2.08

Nara Leao - Luz Negra– 2.33

Nara Leao - O Sol Nascerá (A Sorrir)– 2.58

Nara Leao - Na Roda da Capoeira – 2.09

Nara Leao – Opinião – 2.33

Nara Leao - Em Tempo de Adeus – 2.10

Nara Leao – Labareda – 1.30