I, Voidhanger Records, 2020

V DJ grafitih Radia Študent tokrat slavimo tridelno debitantsko ploščo belgijskega kolektiva Neptunian Maximalism. Trilogija Éons je v preteklih nekaj tednih od nenadnega vznika konec junija pri, lahko bi dejali, queer italijanski založbi I, Voidhanger Records prevzela tako težkokategorne zanesenjake kot jazzovske entuziaste in poslušalstvo, željno udarnih ritmičnih struktur in izraznih posebnosti v glasbi. Domet te razburljive, nekaj več kot dve uri trajajoče umetnine seže daleč preko ušes, priklopljenih zgolj na brneče ojačevalce, omamila pa bo tako poslušalce glasbe zasedb oziroma umetnikov Imperial Triumphant, Sunn O))), Anne von Hausswolff, Swans kot tudi Dead Can Dance, Ill Considered, Johna Coltrana in Zorna. Čeprav je osnova plošče dronerska zgoščenost, ta prepušča ponekod osamele, drugod prepletene kose psihedeličnih kitarskih solaž, saksofonskih krikov, prostih jazzovskih struktur, sitarskih čarovnij, globokih meditativnih maševanj ter mantričnih in pa predvsem brutalnih, izrazito težaških raznovrstnih tolkal.

Pobudnik zasedbe Neptunian Maximalism je dvaintridesetletni umetnik in multiinštrumentalist Guillaume Cazalet, ki glasbe ne ustvarja le v industrialnem postpunkovskem dvojcu Jenny Torse, eksperimentalnem metalsko-nojzerskem AKSU in blackmetalskem projektu Ôros Kaù, temveč tudi v solističnem projektu z nazivom CZLT, ki izhaja iz njegovega priimka in vizualno asociira na besedo kult. Okultnost pa je več kot ustrezna opisna beseda za glasbo, ki jo s svojimi projekti predvsem v okviru založbe Homo Sensibilis Sounds ponuja Cazalet, še posebej pa za zvočenje, ki tvori ploščo Éons projekta Neptunian Maximalism.

Plemensko vzdušje ob Cazaletu orkestrirajo še tolkalista Sebastien Schmit in Pierre Arese ter Jean-Jacques Duerinckx z baritonskim in sopranino saksofonom. Letos so postavo nekoliko predrugačili; v dveh letih, odkar ustvarjajo, se je zasedbi pridružilo nemalo stalnih in prehodnih glasbenikov ter vizualnih umetnikov. Projekt Neptunian Maximalism se tako počasi preoblikuje v tako imenovano opero drone, ki jo definirajo še z izrazom kolektiv kulturnih inženirjev, ob katerem poleg premišljene improvizacije stojita tudi premišljeno ime in vizualna podoba.

Mogočnost zvočne utrdbe, ki jo naznanja že sam pogled na sopostavljeni besedi Neptunian Maximalism, izhaja iz ideje planeta Neptuna kot brezna ne(s)poznanega, zbira neskončnih možnosti, ki dajejo moč tistemu, kar se skozi mitološko kukalo morebiti še mora zgoditi ali se lahko zgodi, čeprav je očem skrito. Tisto, kar je pretežno oziroma vse bolj že odkrito našim očem, profano, se tako v prvem od treh delov plošče Éons meri v ravnotežju s svetim. To po Cazaletovih besedah poraja vse od ljubezni in moči do sovraštva in posledic teh čustev, ki se razpletejo denimo v obliki vojn, obrednih plesov in podobnih ritualističnih dejanj. Prvi sklop plošče Éons, naslovljen To the Earth, ki poslušalca vodi skozi stvarjenje in življenje na Zemlji, kot jo poznamo in razumemo, veže tribal potovanje s stonerskimi, nojzerskimi in free jazz vplivi, ki bombastično kulminirajo in se nato počasi posedajo tik pred prehodom na pot k Luni.

Maksimalizem zvokov, v osnovi nastalih na podlagi improvizacij štirih glasbenikov, ki smo mu priča, protagonist kolektiva utemeljuje z besedno zvezo več je več, s čimer skuša predvsem z ozirom na umetniško ustvarjanje izraziti željo po preseganju minimalizma oziroma rečenice manj je več, modusa, h kateremu stremi sodobna družba. Neptunian Maximalism tako predstavlja presežnost, veličastje in bogastvo možnosti tako zvočne kot vizualne vsebine. Podoba Yamantake, uničevalca smrti, ki krasi naslovnico plošče Éons, je delo japonskega umetnika Kaneka Tomiyukija in dodobra povzame prav takšno glasbeno strukturo in idejo odrešitve, kot si jo je zamislil ali pa jo občutil Cazalet.

Album razkriva glasbo v vsej njeni prvinskosti z organskim namnoževanjem zvočil, z darežljivostjo, ki poslušalca neposredno srka v trans, najsi bo ta udaren ali pa mestoma umirjen, kot denimo v prvih breztežnih korakih na poti k Luni. Drugi del plošče Éons je namreč že bolj fragmentiran, iz mastne plemenske zgoščenosti prvega dela plošče se zvok počasi prevesi v satanistično zamaknjenost na poti k vse bolj meditativnemu približevanju Soncu. Glasba s plošče Éons se v zadnjem, tretjem delu ob vztrajnemu približevanju Soncu vse bolj razkraja. Bolj ko sežemo v globino plošče, bolj se seseda struktura, v katero smo vpeti kot zemeljska bitja. Posamezne skladbe se razprostrejo tudi do dolžine dvajsetih minut, ritem se umirja, zvok doseže vrhunec v pomirjujočih meditativnih dronerskih zapisih prihodnosti brez človeškega življenja. Glasba, v kateri brstijo zvočne informacije, mnoštvo besed in dolgih zloženk v različnih jezikih v naslovih skladb, se s koncem človeka porazgublja, vakuum pa žlahti sitarsko vzorčenje. Osameli drone, ki ga naznanja ena od skladb iz prvega dela plošče Éons, v zaključnem delu najbolj izrazito simulira godbo zasedb Sunn O))) in Earth in tako na začetku kot koncu mediira fascinacijo s presegajočim, z enostjo.

Kot celota trilogija Éons posreduje idejo sprejetja z usodo vzpona in zatona antropocentričnega obdobja skozi glasbo, slično odrešitvi, o kateri govorijo religije v teološki vedi soteriologije. Neposredno naslavlja vprašanje nadaljnjega (ne)življenja na Zemlji, ki mu vlada ritem oziroma padec v ritem. Zlitje, ki ga bomo po uvidih članov belgijskega kolektiva Neptunian Maximalism dočakali, bo pravzaprav izničenje. Pot do Lune ne bo končna, temveč prehodna, saj je naša zadnja točka pravzaprav Sonce, a za nas to morebiti predstavlja temo, konec. V psihedelični maniri fuzije drona, metala in spiritualnega free jazza nas v zadnjem delu plošče Éons, naslovljenem To the Sun, kozmična maša svetlobe in teme zasedbe Neptunian Maximalism vodi od gromkega brezna k robu žarčenja, k lux et tenebris.