'Že leta se trudim kreirati prostore, v katere se človek lahko umakne, kjer človek sreča tišino, kjer lahko vidi in sliši in se osredotoči, kjer je izoliran od zunanjega sveta a hkrati v njem sodeluje ... skozi umetnost in glasbo ...' Prisluškujte z očmi in glejte z ušesi svetu male muzike pokojnega nemškega zvočnega umetnika Rolfa Juliusa v sobotnih drugih dj grafitih Radia Študent, samo na 89, 3 MHz-a in preko spleta.



Vtrite se v samosvoj svet malih zvokov, ki se skozi skorjico vizualnih predmetov in površin ter zvočnih vibracij v prostoru v obliki intimno zastavljenih minimalističnih estetskih instalacij in vse bolj prisotnih zapisih na nosilcih zvoka nevsiljivo dotikajo naše percepcije. Skoznjo vstopamo v svet vsakdanjega, ki se nam skozi Juliusovo delo razpira kot svet poetičnega. V njem se skozi izkušnjo zunanjosti potopimo v prostor zrenja in poslušanja. V tem prostoru je doživetje dvojno, razpeto med pogledom in sluhom. Na eni strani je skrajno intimna, notranja izkušnja, kar je redka kvaliteta v sferi zvočne umetnosti, ki je večkrat preobložena s težo stroge konceptualnosti. Element slednje je povsem nevsiljivo prisoten v Juliusovem delu, zastrt, pa čeprav v njem zasledimo bistvene koncepte, ki še danes zaznamujejo in definirajo polje zvočne umetnosti. Na drugi strani pa nam Rolf Julius razpira tudi zunanjost, izkušnjo skozi odprtost tišine, v katero vstopajo intencionalni in neintencionalni zvoki, zvoki iz okolja, ki skupaj zarišejo svoj prostor v relaciji s širšim okoljem. To je prostor malih zvokov, po Juliusu prostor 'male glasbe- small musić. V njej se prepletajo okoljski, mehanski in elektronski zvoki ter pritajeni zvoki glasbil in glasov, tiha, krhka in minljiva sozvočja, v katerih odzvanja ena temeljnih misli Johna Cageea 'pustiti zvokom biti to, kar so'. Če ostanemo na ravni zahodne misli, bi lahko rekli, da je Juliusovo ustvarjanje, kot Cageevo neintencionalno, naravnano k 'ničemer'.



Rolf Julius je v enem izmed intervjujev za sloviti glasbeni mesečnik The Wire v relaciji s svojim ustvarjanjem rekel 'zanima me nič', kar odzvanja s Cageevo slavno 'i have nothing to say but i am saying it'. Morda je ravno ta njegov odmik od intencionalnosti soroden neki azijski senzibilnosti, ki jo je o njegovem delu izpovedal japonski kolega, zvočni umetnik Akio Suzuki z besedami 'Čutim, kot da me Juliusovi 'neintencionalni prostori' vodijo nazaj k skoraj pozabljeni vzhodnoazijski senzibilnosti'.











Oddajo smo pričeli z eno najbolj zgodnjih skladb, ki so se do sedaj znašle na nosilcih zvoka, s skladbo iz l. 1979 'Music For Two High Poles', preplet zvokov dveh piščali, ki se prepletata v mikrotonalnosti in dromljanju, ki ju občasno prebode tišina. V njej je še prisotna večja surovost v zvoku, ki se v kasnejših delih Rolfa Juliusa utiša in se popolnoma prepusti subtilnosti zvoka. Nadaljujemo z delom 'Music For The Earth' iz l. 1981, izvedeno v koncerti seriji Berlin Concert Series in delo 'Music For The Eyes' v istem letu. V njem je Julius izdelal naočnikom podobne zvočnike. Oseba se nato uleže na tla in si jih povezne na oči, iz samih dveh zvočnikov pa prihajajo zvočne vibracije. Prvo delo Julius pospremi z besedami 'stara prodna pot, preko katere poganjajo mladike rastlin, je posejana z desetimi zvočniki', drugo pa z 'dva mala zvočnika, z glasbo kot očali, poveznjenimi na odprte ali zaprte oči'. V obeh je prisotna za Juliusa svojstvena izkušnja vizualizacije podobe skozi zvok. V prvem primeru vizualizacija pričujoče gozdne poti in procesa brstenja, v drugem pa konkretna, svojstveno utopična vizualizacija zvoka samega. Vsa tri dela najdete na plošči 'Early Works' iz l. 2004, na zbirki Juliusovih zgodnjih del, ki jo je založila založba Fringes Recordings. To je tedaj vodil italijanski glasbenik in producent Giuseppe Ielasi.











Rolf Julius se je rodil v nemškem pristaniškem mestu Wilhelmshaven l. 1939. V Bremnu in Berlinu je študiral likovno umetnost, v polju katere je ustvarjal v svojem zgodnjem ustvarjalnem obdobju. Z zvokom se je v svojih delih prvič srečal v sredini sedemdesetih, ko je v Bremnu delal kot fotograf, prva dela z uporabo zvoka pa zasnoval v Berlinu. Ker ni imel skladateljskih izkušenj, je bil že v samem začetku njegov pristop skrajno minimalističen. Včasih je uporabil zgolj en ton! Zanj in njegovo nadaljnjo umetniško pot je bilo usodno srečanje z sodobno glasbo tistega časa, srečanje z deli, mislimi in koncepti Johna Cageea, Mortona Feldmana in La Monte Younga. Slednji niso zgolj zaznamovali sodobne zvočne krajine druge polovice prejšnjega stoletja vse do danes, temveč so v polje glasbe vnesli moč misli, ideje, koncepta, prisluhnili tišini, barvi zvoka, njegovemu zvenu in površini. Tudi v relaciji in sozveni z ostalimi umetnostnimi praksami, denimo s slikarstvom preko ameriškim abstraktnih ekspresionistov, perfomansi in koncepti preko minimalizma v umetnostih, gibanja fluxus, zvočnih postavitev in happeningov. Vse to predstavlja temeljni okvir, v katerega lahko zarišemo ustvarjanje Rolfa Juliusa.











Zanj je bilo prelomno obdobje preselitve v Berlin, ko je na povabilo kuratorja Réneja Blocka sodeloval pri eni zgodnjih preglednih razstav zvočne umetnosti v Berlinu, imenovane 'Für die Augen und Ohren' v tedanji zahodnonemški Akademiji za umetnost. Tam je bilo na, do tedaj največji evropski razstavi zvočne umetnosti, njegovo delo 'Dike Line' postavljeno ob bok delom Johna Cageea, Davida Tudorja, Laurie Anderson, Luigija Russolla, Nam June Paika in številnih drugih. V ta mednarodni kontekst pričujočih ustvarjalcev, predvsem v navezavi z Johnom Cageem in krogom njegovih somišljenikov in nadaljevalcev nas je popeljala slišana skladba 'Morning Song', v kateri je uporabljen glas- glas znamenite sodobne vokalistke Joan La Barbare. Julius je ostal del tega kroga, družil se je s Tudorjem, Takehiso Kosugijem in Cageeom, sodeloval z glasbeniki, kot je priznana japonska pianistka Aki Takahashi in sodobniki v zvočni umetnosti. Ne le z nemškimi kolegi, denimo s Christino Kubisch in Hansom Petrom Kuhnom, temveč tudi z japonskimi kolegi, z Akijem Suzukijem in Miki Yui. Njegova dela so bila predstavljena na vseh večjih festivalih sodobne glasbe in postavljena na mednarodne razstave po vseh svetovno znanih galerijah in muzejih sodobne umetnosti. Čeprav je veliko njegove glasbe zašlo na nosilce zvoka priznanih založb, pa jih je veliko izšlo tudi v obliki malih kataloških edicij raznolikih galerij. Ravno pred smrtjo se je začelo ponovno diskografsko odkrivanje in izdajanje njegovega dela.











V Berlinu v osemdesetih je Rolf Julius začel tudi lastno serijo nenavadnih berlinskih koncertov, iz katere smo malo prej slišali delo 'Music For The Earth'. Ti so se večkrat odvijali na prostem. Če se je pričujoči nastop odvijal na gozdni poti, se je skladba 'Concert For A Frozen Lake' odvijala ob zamrznjenem jezeru. Preko posnetka klavirskih tonov, predvajanih iz malih zvočnikov na zamrznjenem jezeru, je plast ledu postala resonančni objekt, po katerem so se odbijali in rezonirali tihi in preprosti klavirski toni.



Zvočniki so osrednji element v Juliusovem delu, mali zvočniki za malo muziko, odmaknjeni od njihove običajne ekscesne, spektakelske vloge, ki jo največkrat predstavljajo v popularni glasbi. Zvočniki pri Juliusu niso samo posrednik zvoka in njegovih vibracij, temveč so hkrati vizualni objekt, mala skulptura iz katere se vije zvok v sozvočju s podobo. Ti zvočniki so postavljeni na kamne, visijo iz dreves, rastlin, so pripeti na steno galerij in stavb, na tla koncertnih dvoran v sožitju s kamni, malimi skledicami, predmeti, tako umetnimi kot naravnimi ali s slikami in podobami, tudi iz malih ekranov. Večkrat so statični, včasih pa preko vibracij tvorijo kinetične pojave. Včasih so pobarvani. Julius večkrat v svojih stvaritvah uporablja preproste, monokromatske barve. Pri tem ne gre za metaforo zvoka kot občutja, temveč za audio- vizualno sozvočje njunih barv, in tekstur, ki šele skozi svojo bližino in oddaljenost v percepciji ušesa in očesa tvorita tudi občutja. Juliusa zanima barva kot sredstvo vizualnega, kot površina in tekstura, kot objekt, iz katerega emanira zvok.











Za svoje zadnje delo pred smrtjo, predstavljeno na razstavi na Dunaju je Julius zapisal: 'Rad imam oko, njegovo sposobnost da se lahko zaposli z nečim za zelo dooolgo časa. Oko je podobno ušesu, ampak v poslušanju so doživetja in impresije drugačne. Denimo, ko si del obarvane površine ali njene sence. Rad strmim v zrnato rdečo. In rad ji prisluhnem, kolikor je v akustičnih pogojih tiha in ima zgolj šibek vizualni odmev'.



V Juliusovih delih je šlo za svojstveno sobivanje zvoka in podobe v polju ne-sinhronosti. Skratka pri Juliusu ni šlo toliko za sinergijo obeh polov, temveč za izkušnjo, ki je bližje konceptu 'each-thingness', kot sta ga v sodobnem plesu v petdesetih letih prejšnjega stoletja začrtala znameniti plesalec in koreograf Merce Cunningham in skladatelj John Cage, konceptu neodvisnega sobivanja, ki ravno skozi ta odmik tvori novo izkušnjo. Oba sta seveda s svojim delom in mislimi o sodobni umetnosti močno zaznamovala Rolfa Juliusa. Pravkar smo v celoti prisluhnili njegovi tridesetminutni stvaritvi 'White Summerpiece (About 7 Inches High)' izdani na plošči Small Music Vol. 1.: White- Yellow- Black' l. 1994. Julius je v seriji 'Small Musić izdal štiri plošče, med njimi tudi ploščo 'Music For The Garden' l. 1996, ki jo je zasnoval kot stalno zunanjo instalacijo v ameriškem muzeju sodobne umetnosti Mattress Factory Art Museum v San Franciscu. 'Glasba za vrt' je bila zasnova za vrt, ki ga je oblikovala znana ameriška umetnica, ustvarjalka skulptur in instalacij, vezanih na sam specifičen prostor Winifred Lutz. V njem je Julius postavil tri zvočnike, ki nato v tihi, subtilni maniri vtirajo zvok v prostor, kjer se meša z naključnimi zvoki iz okolja. V tem se zrcali njegova izkušnja z Japonsko, s tamkajšnjimi zen vrtovi in s tamkajšnjim svojstvenim dojemanjem tišine in praznine …











V zadnjem letu smo bili priča večjemu interesu za izdajanje del Rolfa Juliusa na nosilcih zvoka. Najbolj temeljno se je tega lotila ameriška založba Western Vynil. Gre za založbo skrajno raznolikega profila, ki ima v svojem katalogu tako raznolika imena, kot so Dirty Projectors, Dave Pajo, Bonnie Prince Billy, Here We Go Magic, Tetuzi Akiyama, Oren Ambarchi in Pierre Bastien. Založba se je v lanskem letu lotila ambicioznega projekta, v katerem namerava izdati kar deset plošč Rolfa Juliusa in s tem celovito zaobjeti njegovo ustvarjanje na nosilcih zvoka. Seveda je to rahlo nemogoče, ker z zvočnim zapisom ne zajamemo tiste krhke in v sebi razcepljene nature njegove umetnosti, razpete med prisluhom in pogledom. Pa vendarle je Juliusovo zgolj zvočno ustvarjanje že v samih naslovih del nevsiljivo sugestivno in tudi na tej ravni z naslovi in preprostimi programskimi besedili vzpostavlja subtilno relacijo do podobe. Na ta način je Julius močno vplival na mlajše zvočne umetnike, denimo na Carstena Nicolaia in na Steva Rodena. S svojo glasbo malih, tihih zvokov pa je neizbrisno zaznamoval celo generacijo ustvarjalcev v devetdesetih, ki so se poistovetili z oznako 'lowercase musić, denimo ustvarjalcev okoli založbe Trente Oiseaux Bernharda Günterja. Prva plošča, z naslovom 'Music For The Ears' je izšla oktobra lani, druga, naslovljena 'Music For The Distance' pa pred kratkim. Ob tem je treba povedati, da Juliusova glasba nikoli ni dokončna, saj jo je Julius večkrat tekom časa preoblikoval in rahlo spreminjal, zato bo tudi po njegovi smrti diskografsko sveža in presenetljiva, kljub temu, da bo šlo za pretekla snovanja.



Sam sem se z njegovim delom v živo srečal 31. januarja letos, deset dni po njegovi smrti na Dunaju, kjer je imelo delo Rolfa Juliusa osrednje mesto na mednarodni razstavi zvočne umetnosti 'Tonspur Loudspeaker Extended' v slovitem Museumquartier-ju. In čeprav je vedenje o njegovi smrti delno še bolj čustveno zaznamovalo stik z njegovimi minljivimi, rahlimi in krhkimi, v zvok in prostor vpetimi kaligrafskimi risbami v prehodu muzejskega kvartirja, ali malim zvočnikom kot črni piki na beli steni galerijskega prostora in podobami lahnim premen svetlobe in sence na treh malih ekranih, mi je ta stik vzbudil neko novo čuječnost. Ta ne mine še danes in skoznjo ne le drugače razbiram njegovo delo, temveč umetnost v širšem obsegu. Upam, da jo je pričujoča oddaja delno vzbudila tudi v vas.



Morda je način, kako sem se lotil stika z delom Rolfa Juliusa v očeh marsikoga rahlo naiven, ker se mu lahko mirno doda očitek, da izhaja iz prej omenjene podmene Johna Cagea o 'zvoku v lastni zvočnosti', ločenemu od ostalih kontekstov (družbenih, socialnih, ločenih od konceptov, …) v katere se njegovo delo vpenja. S tem smo zgolj skušali zvesto slediti njegovemu ustvarjanju, misli in nepretencioznemu umetniškemu credu, ki krasi njegovo ustvarjanje … do naslednjega srečanja ... ROLF JULIUS R.I.P. (25.1. 1939- 21. 1. 2011 )









pripravil Luka Zagoričnik