+ Witch house se je kot pravi novodobni internetni bastard nepričakovano rodil, melanholično vztrajal ob strani, potem pa hitro umrl. In se spet rodil. Tako kot se tudi spodobi za pojav, ki skoraj vse stavi na okultnost in mističnost.

+ Kratka obrazložitev vzrokov in razlogov za tokratne oddajo: witch house kot razpoznaven žanr v našem prostoru namreč ne obstaja zares. Nedvomno ga glasbeni navdušenci poznajo ali so nanj oziroma na določene izvajalce, ki se jih šteje v bližino žanra, vsaj naleteli. Verjetno je že marsikdo sam, pozno ponoči zajadral v čudne predele jutuba in naletel na večkrat upočasnjene pop komade iz 90ih opremeljene s posnetki črnobelih grozljivk ali Blair witch project estetiko, pa niti ni vedel, da gre za specifičen fenomen, ki do neke mere celo ima določeno konsistenco. Tudi mi, ki smo oddajo, ki jo poslušate, pripravili, smo na witch house naleteli po zelo različnih poteh in preko zelo različnih glasbenih ozadij. Nekateri že precej na začetku, neposredno preko enega centralnih bandov – Salem; drugi posredno preko Crystal Castles, ki tudi plujejo v bližini čarovniškega toka; in spet tretji še bolj posredno preko ruske scene, specifičneje preko Summer of Haze kot njenega osrednjega predstavnika. Potem pa je nedavno naneslo, da je se je Summer of Haze namenil na turnejo, pa smo ga povabili. V Tovarno Rog – zato da bi nastopil na prvem lokalnem witch house dogodku, ki pa je obenem namenjen nabiranju denarja za stroške tožbe, ki jo vodi Mestna občina Ljubljana proti osmim posameznikom in posameznicam. Za namen te organizacije se je nabrala raznolika ekipa, ki pa jo združuje vsaj določena meri ljubezni do witch housa. Trenutno nastopamo pod imenom Nikrmana Prasila Koynska.

+ Leta 2009 Travis Edgy, ki nastopa pod imenom Pictureplane, svoj takratni album Dark rift v nekem intervjuju za Pitchfork v šali žanrsko označi kot ‘witch house’. A pun šele pride, ko v to kategorijo v kratkem pade še nekaj drugih izvajalcev, ki jih druži temačen elektronski zvok. To so najprej bili že omenjeni Salem, michiganski trio, ki so radi remixali znane pop komade kot je naprimer I’ll fly with you Gigija D’agustina. Predvsem pa so z razvlečenimi in skoraj že noisersko obdelanimi hiphoperskimi podlagami ter nekoliko zadušenimi vokali, ki se v podlagah izgubljajo, na ravni zvočnega afekta proizvedli vztrajno raven tesnobnega občutka. Pred pojavom skovanke ‘witch house’, so njihovo glasbo označevali kot ‘drag’, kar je v enem od spletnih člankov lepo obrazloženo z vzporejanjem poslušanja njihove glasbe in občutka, ko se ves omamljen vlačiš navzgor po stopnicah iz kleti serijskega morilca.

+ Tako je po 2012 zahodna produkcija witch housa začela upadati, fenomen se je končal pravzaprav tako hitro, kakor se je začel. Posamezni izvajalci so seveda nadaljevali, drugi so se zvočno premaknili nekam drugam, zvočni vplivi pa so dosegli tudi mainstream artiste, predvsem znotraj hip-hopa, ki so svojo produkcijo začinili s temačnimi elementi.

+ Leta 2012 se witch house torej ponovno rodi, vendar tokrat na povsem drugem ozemlju – v Rusiji. V naslednjih dveh letih se pojavi kup ruskih artistov, ki se prištevajo pod žanr, med katerimi so bolj prepoznavni Fraunhoffer Diffraction, Radost’ moya, Dita Redrum, IC3PEAK in Sco. A pri tem ponovnem rojstvu dejansko ne gre zgolj za selitev, temveč za to, da se v Rusiji razvije svojevrstna scena. Na zvočnem nivoju je razločiti predvsem večji premik od zahodne površinske melanholije synth-popa k globljim in težjim ritmom pod vplivom na eni strani celo ameriškega gangsta rapa, na drugi pa starega rava, industrijskega techna ter gabberja. Po drugi strani pa se zvočno in estetsko referenčno polje vsaj do neke mere preusmeri od kulturnih horor produktov ter satanizma, k ritualnosti, poganizmu, slovanstvu ter prek tega tudi podobam narave. Vendar je potencialni slovanski romantizem nato spobit oziroma vsaj delno ironiziran s tretjim estetskim elementom, ki je deluje kot vizualna vzporednica zvočnemu glitchanju. Gre za način rabe podob, ki bi ga označili kot post-tehnološki, saj priča o razkroju tehničnih objektov oziroma tehnike kot take: recimo glitchanje videov ali pa pogosto prikazovanje nedavno ‘izumrle’ tehnologije in prav tako nekdanjega navdušenja nad njo v še nedavnih podobah družbe spektakla.

+ Witch house iz postrejverske depresije naredi razpoznavno estetsko formacijo in generacijam, rojenim direktno v sredino te depresije ponudi oprijem opustele identifikacije. In tako drsi med razpršenostjo srednje-razredne mladine in njene estetike eksistence kot točka hajpa brez obljube takšne ali drugačne potencialnosti, pa tudi brez obljube dokončnega pogroma, kot to vendarle počno bolj ekstremistični zvočno-estetski derivati. Tako kot ameriški witch house svojega potenciala ni do konca realiziral na ravni zvočnosti, tako je ni tudi v kakšnem širšem družbenem smislu.

+ Witch house sloni na metodi reapropriacije arhiva ali zgolj elementov popularnih glasb na način, da se uporabljena in na novo ustvarjena zvočnost obrne od znotraj navzven. Witch house, ali vsaj tista glasbena tvarina, ki jo lahko posrka označevalno polje witch housa, vseskozi sledi temu učinku. Kajti od tega učinka živi in tudi umrje.

Tako witch house ali - ob vnožju njegovega izvora - drag pretirano spevnost glasbenega izrazja dobesedno potegne do meje, kjer doseže svojo lastno neznano. Witch house naredi slišno to, kar leži pod ali celo znotraj površja popularne glasbe. Witch house naredi slišno temačno zunanjost, od katere se mora tako pomensko kot zvočno razločiti popularna glasba; oziroma naredi slišno tisto, kar prebiva znotraj teh glasb, le da tega ne vedo. Witch house je duh, ki preganja popularno glasbo, ne od zunaj, pač pa od znotraj.

+ Od tod, vsaj na ravni zvočnosti, izhaja mračnost in okultnost, ki bolj kot para deluje kot gosta, nepredirna megla, ki se dviga nad - tudi zaradi melodičnosti uporabljenega popularnega, celo komercialnega referenčnega polja - melanholičnimi melodičnimi pokrajinami. Daniel Jones, glasbeni publicist in promotor, ki je v pionirskih časih witch housa kot prvi tovrstno označbo potegal na last.fm, celo pravi, da je prešitje polja witch house pojavov prav okultizem.

+ Witch house estetika je bila seveda kaj hitro tudi apropriirana - tako pač to je. Pri tem naj bi veliko dela opravila tudi Calla Donofrio, umetnica in oblikovalka, ki je leta 2011 na primer dejala: “V srednji šoli sem bila gotičarka, kar me je res ločilo do vseh ostalih. [...] Kaj je underground in kaj mainstream pa je danes postalo ista stvar, zato sploh ni čudno, da si freaky persona. Predvideva se kot da je to zdaj kul.”

+ Ghosts in the Machine ...

+ Ravno novi tehnološki dispozitiv je skupaj s finančnim zlomom in propadom realnih političnih gibanj, kot je na primer gibanje occupy, notranji pogoj pojava novega okultizma, obskurantizma, nihilizma in pesimizma, ki se zadnja leta zariva v različne segmente sodobnih kultur, tudi in še posebej v predrugačen dispozitiv popularnih glasbenih izrazov.

+ Witch house - v ožjem smislu - okultizma in mračnjaštva, tako na ravni zvočne materije kot na ravni imaginacije, nikoli ni raztegnil daleč onstran njene iz zgodovine popularne kulture vzpostavljene reprezentacije.