Beannachtaí in dobrodošli v nocojšnjih DJ Grafitih. Mogoče se sprašujete, zakaj je tale pravkaršnji pozdrav zvenel tuje, morda celo čudno. Torej, podajamo se na otok arhaične Irske. Ne sicer na lepe zelenice dolin in gričevja, niti si ne bomo ogledovali lepot klifov ali ostalih elementov poetične irske pokrajine. Najprej se ustavimo v mestu Dublin. Zavijemo na mokre ulice tega sivega mesta in korakamo po znani O'Connell Street. Naš turistični apetit morda vleče na ulice poskočnega Temple Bara, kjer živi veselje domačinov in turistov. Tu vsak pub zabava svoje razigrane goste tako, da še sami ne vedo, da so v pičli uri zapravili 30 evrov za komaj drugo rundo hladnega Guinessa. Morda nocoj ni pravi čas za veseljaško žuranje ob že desetkrat slišani priredbi Dirty Old Town, ki ste jo morda slišali na ulici, v trgovinici s spominki ali pa iz ust vikendaško pijanega Angleža. Ne, nocoj si namreč zaželimo nekaj povsem drugačnega. Nekaj pristnega. Nekaj, kar bi ujelo irski duh v njegovi najbolj krhki obliki. Tako se raje umaknemo od glasnih ulic poletnega centra in odkorakamo globlje v samotne predele tega sicer živahnega mesta.

V daljavi opazimo star pub in začuda pred njim ne bdi kopica pijanih študentov, temveč osamljen starec, ki prijazno pozdravi, ko radovedno vstopimo v zatohel prostor. Tu ne najdemo opojnega veselja, temveč nas - ironično - s kopico  gostov poboža le mir. Naročimo si pristen Tullamore Dew  viski in upremo oči v kot temnega puba. Tam sedi peterica glasbenikov, ki v trenutku ne zajame le atmosfere v prostoru, temveč skozi melanholične melodije ujame tudi drugo plat Irske. Glas stare galščine nas poboža in v sekundi odpotujemo drugam. Ven iz mesta. Stran od veseljačenja. V sivino pokrajine, ponosa domorodnosti in ljubezni do arhaične kulture. Dvignemo kozarec, vzkliknemo Sláinte in se prepustimo zvoku glasbe iz kota. Igrajo nam The Gloaming.

Morda ste že ob drugi pesmi Song 44 iz prvega sklopa skladbic, ki smo jih ravno slišali, opazili, da tu ne gre za irsko glasbeno tradicijo, kot jo tipično dojemamo. Že prvi toni zadušenega klavirja, šepetajoč glas in skoraj disonančni fražoleti obeh violin nas popeljejo v drugačno interpretacijo teh muzik. Poskočnost tipične tradicionalne irske forme jiggov in reelov je tu pravzaprav skrita za nekakšno novo masko. Poudarjamo “skrita”, saj nam je po prvem kozarcu viskija že povsem jasno, da so tradicionalne melodije še vedno prisotne in v ospredju. A so vendarle drugačne, mehkejše, počasnejše, s čimer pa vede ali ne prikažejo drugo plat keltske kulture. 

Naš spomin sedaj odplava nazaj v mestno galerijo, v kateri smo pred par urami občudovali pokrajinske slike slikarja Martina Driscolla, ki material za svoje stvaritve zajema iz preprostega vsakdana podeželskega Irca. A te prav tako ne predstavljajo le lepote idiličnih zelenic, temveč v svojih motivih zajamejo tudi melanholijo umirjenosti, ki tempo srca prej upočasni kot veseljaško pohitri - kot oče, ki svojega sina uči igranja v tradicionalnem fiddle stilu. Otrok vsak spevni reel ali jigg najprej upočasni in nato s ponavljanjem serije prstnih premikov počasi prileze do obvladanja melodične poskočnice. A ironično se močnejša liričnost skriva prav v igranju v počasnejšem tempu, ki poudari poetično naravo melodij.

Naše misli zdaj odplavajo še dlje po strugi spominov. Spomnimo se, kako nam je profesorica književnosti nekoč pripovedovala in predavala o pisatelju Jamesu Joyceu. Prijatelju in sovražniku hladnega mesta Dublin. Spomnimo se na njegov razvrat znotraj literarne forme v Uliksesu. Vsi bistveni elementi so tam, le forma je razbita, drugačna, morda celo duhovno bolj smiselna. In prav takšno razbijanje konvencionalne forme nenazadnje opazimo tudi v daljši skladbi Opening Set, ki še najučinkoviteje predoči osnovno idejo zasedbe The Gloaming. Uvodni ton klavirja in dromljanje odprtega zvena strun tega tolkala spremlja človeški glas ob lebdenju nad istimi širnimi pokrajinami, ki jih v svojih slikah prikazuje tudi Driscoll. Vsak inštrument vstopi previdno in najprej zgolj nakaže svojo prisotnost. Nato vse lebdi in dinamično valovi skozi šestnajst minut takšne skladbe. Tu ni zaznati sintetike pocukranih aranžmajev keltskega žanra, kot jih opazimo denimo v glasbi Enye ali Celtic Woman, temveč le zvest zvok akustičnih inštrumentov, ki pokažejo, da inštrument ne potrebuje volumna v glasnosti, da bi zvenel naravno ogromen.

Opening Set stoji kot centralna skladba prvenca skupine The Gloaming. Vsak izmed članov zasedbe tu izkaže svojo virtuoznost in izrazit občutek za igranje. Prav s tem pa nas radovednost dovolj podžge k vprašanju: kdo pravzaprav je ta peterica, ki spremlja trenutni večer našega obiska? Virtuozno obvladanje inštrumentov nam da vedeti, da so The Gloaming ne le grupa, temveč supergroup, saj že ob krajši predstavitvi opazimo, da je vsak član zasedbe zelo aktiven in celo znan glasbenik. Center odra obvladuje vodja skupine in violinist Martin Hayes, ki nam pove, da izvira iz tradicionalističnega irskega okolja. Vsaka nota njegovih staršev je poskakovala ob keltskih fiddle artikulacijah. Torej ob tehniki, ki jo Hayes izrazito obvlada. Skozi trenutno zaporedje skladb nam postane jasno, da ima ta čupasti violinist neverjeten občutek za liričnost v glasbi, vsak dotik leve roke je namreč popoln v intonaciji. Prav tako je vsak njegov dotik z lokom dovolj mehak, da izzove na dan prijetno čudenje ob izjemno izpopolnjenjem igranju, občasno pa je njegovo igranje tudi dovolj robustno, da vseeno ne beži od nepopolnosti tradicionalnega goslanja. Vsi slur okraski, dvojemke in tako imenovani irish rolls tu ne izpadejo klišejsko prisiljeno, pod odejo nežne mehkobe zvenijo prej kot nujen dodatek k sami zvočnosti.

Na strogi desni strani odra sedi Hayesev stari pajdaš te keltsko-ameriške naveze. Kitarist Dennis Cahill nam pove, da izvira iz osrčja Chicaga, in podobno kot pri  Martinu je tudi njegova ljubezen do tradicionalne glasbe zrasla najprej v odnosu s starši irskega porekla. Zaupa nam, da je Hayesa prvič srečal v rodni Ameriki. Od tam se je nato razvilo dolgoletno sodelovanje, ki se kaže vse od igranja v mladostniški rockerski postavi Midnight Court pa do kritiško čislanega sodelovanja na albumu The Lonesome Touch. Slednjega lahko opišemo tudi kot material idejne zasnove za skupino The Gloaming. Cahill in Hayes sta namreč prav s to ploščo začela z razbijanjem forme tradicionalne glasbe. Kritiki so ploščo celo sopostavljali kot keltsko spremljavo kvartetom Steva Reicha ali Davisovim Sketches of Spain. Cahill se skozi koncert izkaže kot izrazit ameriški minimalist, v njegovem prispevku namreč ne slišimo nikakršnih pretenciozno-virtuoznih španskih flamingov, prej se njegova tehnična spretnost kaže v subtilnem dodajanju mehke harmonije. Najlonske strune klasične kitare predvsem zgolj spretno polnijo prostor zvočnosti zasedbe. Vsak prijem in obrat akorda je do potankosti naštudiran tako, da ne izpade vsiljiv, bolj je tam le kot dopolnitev klavirju ali ritmična spremljava ob hitrejših skladbah.

Ob kitaristu opazimo mladeniča, ki pod brado tišči posebno vrsto godala. Violinist Caoimhín Ó Raghallaigh svojega glasu ni našel v spevnih melodijah tradicionalnega igranja, temveč v ustvarjanju tekstur, ki ovijajo staroselske pesmi. Izhaja iz Dublina, kjer se je v otroštvu posvečal domorodni glasbi, a njegov edinstven pristop k violini temelji na zvoku irskih dud oziroma uillean pipes. Ta edinstven inštrument izrazito brenči, vsa melodija pa se polaga na konstanten odprto zveneč ton. Caoimhín ne uporablja klasične violine, temveč glas dud poustvarja s posebnim godalom, ki je križanec med norveško hardingfele in violo d'amore. Tukaj izstopi edinstvenost, saj v primerjavi s standardi dobrih inštrumentalistov na godalih njegova tehnika ni nič posebnega, a glas takšnega inštrumenta zasedbi The Gloaming pridoda še ekstra kanček rjaste barve. Njegov zvok deluje svileno, starinsko, vendar - morda ironično - povsem sveže.

Drugi mladenič, ki je na odru postavljen za barskim klavirjem, v zasedbi The Gloaming verjetno kar najmočneje prispeva k razbijanju forme tradicionalne glasbe. Pianist in producent Thomas Bartlett  je že poznan tudi v alternativnih krogih ameriške glasbene scene. Njegov talent za folk produkcijo in mehko igranje klavirja ga je privedel do sodelovanj s številnimi glasbeniki. Med te lahko štejemo denimo folk avtorja Sufjana Stevensa, rockersko zasedbo The National, drampop zasedbo Elysian Fields ali celo irskega kantavtorja Glena Hansarda. A Bartlett ni le spremljevalni glasbenik za kopico znanih indie izvajalcev, temveč svoj talent izraža tudi pod psevdonimom Doveman. Ime, katerega zven skoraj usodno sovpada z mehkim, skoraj peresno lahkim lebdenjem rok na črno-belih tipkah. Njegova preteklost, manj predana tradiciji, se izkaže kot svež dotik meja konvencij. Kritik Michael Hann je dejal, da Bartlettov edinstven minimalizem in njegove subtilne jazz harmonije delujejo kot skrito orožje v vojni za posebnost znotraj konvencij tradicije. Sicer ob tem ne gre le za način igranja, pač pa tudi njegovo kritično uho močno prispeva v duha zvočnosti zasedbe. Bartlett je sam produciral oba albuma The Gloaming, iskal je prave barve, ki bi idejo le bolj poudarile, predvsem pa ne razmazale v svet že odvečno preproduciranega šundra.

Seveda pa tu ne gre pozabiti na arhaičnost besede, ki bogati glasbo skupine The Gloaming. V ospredju je pevec Iarla Ó Lionáird, ki velja za velikana starega načina petja - po irsko sean-nós. Rojen v zahodnem delu Corka, se je petju posvetil že kot otrok. Prav tako je njegov svet petja in govora temeljil na strogi uporabi galščine. Jezik, obvezen za domorodne Irce, a vseeno preveč tuj in prestar za marsikakega novodobnega prebivalca te dežele. Iarla ostaja zvest stari kulturi in že od začetka dolgoletne glasbene kariere obuja ta arhaični jezik. Iarla je namreč sodeloval z velikani, kot so Peter Gabriel, skladatelj Gavin Bryars  in skupina Afro Celt Sound System. Njegov prispevek starega v novejše glasbene žanre je privedel do edinstvenih mešanic starega in novega. V solo izvedbi je izdajal ambientalne in elektronsko zveneče albume, na katerih njegov karakteren glas in arhaične besede lepo sovpadejo s sintetičnimi prizvoki. Kot glas skupine doda še eno plat pristnosti glasbi zasedbe The Gloaming, s katero se naša pozornost usmerja tudi k besedam, ki so nam morda tuje. Vendar v takšnem nerazumevanju morda celo uživamo, saj se počutimo kot ob nečem povsem novem in eksotičnem. Pa naj bo to kar ob mokrih cestah oblačne Irske.

The Gloaming se počasi bližajo izteku svojega nocojšnjega nastopa, kar nam da misliti tudi o prihodnji usodi takšne skupine. Oba njihova dolgometražca sta kritično priznana, vendar opazimo tudi, da kakšnih očitnih razlik v zvočnosti, performansu in kompoziciji med njima ni. Na obeh nas spremljajo prijetne melodije, čistost zvoka in post-rockovska esenca znotraj konvencionalne trad glasbe. Vprašanje, kakšna usoda lahko doleti to ali tako skupino, je skoraj retorično. Najverjetneje bodo neverjeten talent članov in njihove melanholične kompozicije dovolj, da bodo The Gloaming lahko še naprej zadovoljevali občinstvo, žejno novih tradicionalnih žalostink, ne glede na odsotnost ambicije po novih inovativnih prijemih znotraj sicer inovativnega osnovnega formata njihove glasbe. Ob tej misli spijemo še zadnji požirek viskija in se odpravimo nazaj na temne ulice. In zdaj razumemo tudi drugo plat ne le teh ulic, temveč celotne dežele, saj nas med drugim tudi zadnja odigrana skladba Samhradh Samhradh pouči, da v melanholiji te kulture lebdi neverjetna lepota in so-čuten mir. Slán go fóill in nasvidenje.

Playlista:

1. The Pilgrim's Song

2. Song 44

3. Allistrum's March

4. The Necklace of Wrens - An Muince Dreoilíní

5. Freedom - Saoirse

6. The Sailor's Bonnet

7. Hunting The Squirrel

8. Opening Set

9. The Booley House

10. Oisín’s Song

11. Fáinleog

12. Mrs Dwyer

13. The Old Favourite

14. Casadh an tSúgáin

15. Cucanandy

16. Samhradh Samhradh