Kako daleč si upamo z umetniško govorico? Zdi se namreč, da v prilično vseh umetniških panogah delujejo ustvarjalci, ki si prizadevajo svoje kreacije za interpretativno logične – ekstreme. Načrtovan prezir do pravil, ki se v osnovi oklepajo umetnosti, pelje v absolutno dekonstrukcijo samega osrčja umetniške produkcije. Ko v umetnosti raziskujemo prostrano obzorje abstrakcije, se pogosto vprašamo, na koliko novih načinov še lahko človeške oči, ušesa in misli začaramo, fasciniramo. Ali pa se vprašamo o dejanski smiselnosti sporočila umetniškega dela? Ali gre v resnici za resno, konstruktivno vrednost ali za preprost kontrapunkt tradiciji, srednji prst dvignjen standardnim strukturam? Mogoče drzna mešanica obojega? Kaj je pravo in prav?

Morda pa je razlglabljati o abstrakciji v umetnosti – kar tako, na splošno – zares le izguba časa. A ko morda radovedni pogled usmerimo bolj specifično, denimo na področje glasbe, polje dovolj zožimo, da lahko ne streljamo v prazen nič. Mnogi bi pritrdili tezi, da je konkretni harsh noise wall, torej pogojno glasbeni izraz, dobesedno monoliten zid neizprosnega šuma, torej tisti izraz, ki se na najbolj blazen način izogne konvencionalni rabi melodije, harmonij in ritma, da je torej ravno ta logični ekstrem v glasbi tisti, ki smo ga naslovili v uvodu. In če dalje stopimo še en zvočno-pustolovski korak nazaj, trčimo ob japonski harsh noise oziroma japanoise. Ko govorimo o Japonski in noise glasbi, se neizbežno srečamo s številnimi velikimi imeni drznih zvočnih umetnikov, ki so bili med glavnimi dejavniki vzpona medijske relevantnosti takšnih glasbenih izrazov.

A vse skupaj se je začelo precej zgodaj v zgodovini modernega človeka, torej še bistveno prej, kot bi zdrava glava upala misliti. Leta 1909 se je v Italiji kot posledica znatne industrializacije razvilo umetniško gibanje, imenovano futurizem. Že štiri leta kasneje je slikar Luigi Russolo zasnoval manifest, v angleškem prevodu naslovljen The Art Of Noises, v katerem je predpostavil, da bo industrijska revolucija človeku omogočila stvaritev slehernega zvoka oziroma šuma. Zasnoval je naprave Intonarumori in v Milanu izvedel koncert Gran Concerto Futuristico …

Poslušalci so seveda, predvideno, reagirali z ogorčenjem. Vendar lahko v prid rdeče niti oddaje vse skupaj posplošimo in rečemo, da se je tako, vsaj deloma, začel specifičen dolg, hrupni razvoj zvočnega eksperimentiranja zunaj okvirov pravil. Ruski skladatelj Arseny Avraamov in njegova Simfoniya gudkov…

Podobno se je godlo tudi v Franciji, v sredini dvajsetega stoletja je svoj opus širil legendarni romantični skladatelj, včasih oče elektronske glasbe, Edgard Varèse … Poème électronique ...

Pa pridemo v z rožicami posuta, kontra-kulturna šesteseta, ko so mainstream radii žugali s takratno pop glasbo in je ta krati postala poskusni zajček vse pogumnejših zvočno-snemalnih eksperimentov. Od vseh nedotakljivih glasbenih velikanov izberimo The Velvet Underground iz zgodnjih 60. let in njegova Louja Reeda in Johna Cala. Dolgometražni prvenec The Velvet Underground & Nico ter bendova druga izdaja White Light/White Heat se vrtita v krogu kombinacije melodično psihedeličnih pop komadov in v disonance mikrofonije potopljenih balad, v čemer sta bila vsekakor inspiracija številnim poznejšim noise ustvarjalcem. Še vplivnejši v tem miljeju pa je bil Lou Reedov solo Metal Machine Music, ki je nastal pet let po njegovem odhodu iz The Velvet Underground ...

Album je bil sicer predvsem jasen in glasen fuck you Reedovi takratni založbi, vendar je kljub temu ostal absolutni temelj za številne legende noisa.

Tako nas nocojšnje potovanje po kronološki premici zgodovine noisa končno pripelje na Japonsko. Metal Machine Music je izšla leta 1975, v obdobju razcveta takrat vsemogočnega punka. V poznih 70. letih je po punku začelo dišati tudi na Japonskem, še posebej v Tokiu in Osaki, in vzporedno so nastajala avantgardna glasbena gibanja, denimo no-wave movement, ki je preplavil celotno regijo Kansai. Vključitev japonske punk scene v razmišljanje o japanoisu je vsekakor nujno, ta je pač predstavljal začetke številnih noiserjev. Jojo Hiroshige je denimo s svojim prvim bendom Ultra Bide razpiral punk regije Kansai. A ključni je bil njegov projekt Rasenkaidan, v angleškem prevodu polžasto stopnišče. Z znancema Naokijem Zushijem in Ken'ichijem Takayaamo je Hiroshige dve distorzirani kitari navil do absolutno eksplozivnega produkta … 

Takayama: »To ni Rasenkaidan, (polžasto stopnišče), ampak prej Hijokaidan (stopnišče za izhod v sili)«. Tako se je torej rodil legendarni japanoiserski projekt Hijokaidan. Markacija, ki označuje začetek bujne noise kulture na Japonskem.

A Takayama se po prvem nastopu, ki je sledil, ni več prikazal. Že deset dni kasneje sta Hiroshige in Zushi nastopila še drugič in takoj po koncu koncerta je iz Hijokaidana izstopil še Zushi. Za strastnega kitarista, kakršen je bil sam, je bila neobvladljiva narava igranja čistega, ne-glasbenega hrupa zastrašujoča. Zushi izpostavlja problem, ki se pojavi, ko se glasbenik sooči z morjem hrupa, ki presega možnost kakršnekoli glasbene notacije, načrta. Tako glasbo je nujno ponotranjiti intimno, kolikor to deluje res ezoterično, skoraj religiozno. Hiroshige je takšno poglabljanje imenoval human power – določen zvočni zen, ki je oblikoval zares svojevrsten razvoj noise glasbe na Japonskem.

Hijokaidan pa je nato v zares divje ekstreme prešel šele s svojo drugo, nezgodno inkarnacijo in hektičnimi masakri, ki so bili bendovi nastopi. Od razbijanja luči in praznjenja gasilnih aparatov do vsuvanja surovih rib med publiko in uriniranja po odru. Vsak od članov je pri sebi skrbel, da se je blaznost performansa iz koncerta v koncert stopnjevala. A dejstvo je, da ima vse, posebno pa naše glave, določene limite in potem krute posledice, česar se je Hiroshige dobro zavedal. Vedel je, da bo slej ko prej Hijokaidan spet potonil. Pred koncem je za temtasko podlago vzel srhljiv strip, imenovan Zouroku no Kibyo, Hideshija Hina in nastal je album, zbirka posnetkov Hijokaidana – Zouroku no Kibyo, brez dvoma uspešen dokument bendovih surovih, brezkompromisnih nastopov.

A Hiroshige je že prej, leta 1980, izdal solo plato Shumatsu Shorijo, ki je vsebovala posnetke enega izmed Hijokaidanovih koncertov. Za japonsko glasbeno revijo Fool’s Mate je to ploščo recenziral Masami Akita, kasneje bolje znan pod domnevno najlegendarnejšim psevdonimom sveta nosia – Merzbow.

Akita je ime Merzbow potegnil iz dela nemškega dadaista Kurta Schwittersa. V smislu glasbe pa se je Merzbow napajal predvsem pri velikanih 70. let, kakršna sta bila Frank Zappa in Captain Beefheart. Ključnega je Masamijeva publikacija Noise War iz leta 1992. V knjigi Merzbow podrobno reflektira številne bende, ki v svojih nastopih v ospredje postavljajo umetnostno uprizoritev, denimo bende Throbbing Gristle, Whitehouse in The Hafler Trio, dotakne pa se tudi same noise glasbe ter celoten kontekst poveže z idejami Williama Burroughsa ter Aleisterja Crowleyja.

Z leti in novimi generacijami zvočnih pustolovcev so nastajali novi projekti, kakršna sta Hanatarash ali KK Null. Kazuyuki Kishino, idejni vodja slednjega, je tudi ustanovitelj založbe Nux Organization, katere platformo je skozi desetletja uporabljal za globalno distribucijo tako svoje kot druge alternativne japonske glasbe. V poznih 80. letih je med drugim za nemško založbo Dossier pripravil kompilacijo, naslovljeno Dead Tech I, ki je med drugim vsebovala tudi posnetke Hijokaidanovih koncertov. To so bili prvi sunki bendovega potresa, ki so segli izven meja Japonske. Na zahodu so takrat dobili prve bežne vtise o tem, da se v japonskem podzemlju kuha nekaj nadčloveško ostrega, glasnega in kompleksnega.

Zgodbe o klanju mačk, buldožerju nad koncertno dvorano, težki mašineriji, vrtalniki in metanju stekla v poslušalce. Najbolj kurute oblike človeške impulzivnosti. Torej Hanatarash … 

V poznih 80. letih je japanoise doživel svoj najznatnejši razcvet, s prteženo DIY projekti, kot so Masonna, Aube ali Violent Onsen Geisha. Doma narejena glasbila, snemanje na domače zvočne sisteme in kasete; noise glasba je takrat na Japonskem z vsakim novim projektom pridobila nekaj nove, sveže ostrine.

V začetku 90. let, ko je svetovna oziroma prej ameriška mainstream glasbena scena postajala vse bolj dovzetna za indie in underground smeri, je japanoise doživel zasluženih pet minut slave. Skladatelj John Zorn, pa denimo Sonic Youth, torej ustvarjalci s takratne alter scene v New Yorku, so ogromno pripomogli h globalnim akrobacijam japonskih ekstremnežev. Keiji Haino in Masaya Nakahara iz zasedbe Violent Onsen Geisha sta muzicirala s Sonic Youth, Masonna je nastopal pred ameriškim kantavtorjem Beckom, Boredoms pred Nirvano. Japonska scena je bila velik navdih.

V nadaljnjih letih je bilo japonskih noise projektov praktično nešteto, a številni ustvarjalci so se v svojih izrazih tudi popolnoma odpovedali kakršnikoli konceptualni ali idejni vrednosti. No, med bolj razmišljujočimi glavami je bil takrat gotovo Otomo Yoshihide s svojim veličastnim bendom Ground Zero. Yoshihide je svoje premišljene koncepte v izdelke uvajal s hrupno zlorabo gramofonov ter z improvizacijskim, prosto-jazzovskim pristopom k kitari. Na plati Revolutionary Pekinese Opera Yoshihide in druščina kombinirajo oster hrup in avtohtono pekinško opero ...

Consume Red, en sam, 57 minutni, komad zasedbe Ground Zero je improvizacija čez posnetke korejskega hojoka v nadnaravni prispodobi paničnega napada, povišanega srčnega utripa in težkega dihanja ...

Danes je spekter japanoisa širši in strukturno pestrejši kot kadarkoli. Težko je sicer iskati dober razlog za globlji potop v glasbeno polje, polno neprijetnih šumov, kaosa in zmede. To je stvar domišljavih hipsterjev. A dejstvo je, da zahodnjaška kultura znatno odriva hipnotične in meditativne učinke zvoka, ki recimo v hinduizmu, denimo v obliki skandiranja raznovrstnih manter, igrajo ključno vlogo. Lahko bi torej rekli, da je harsh noise absoluten ekstrem mantra meditacije. Ob harsh noisu tudi naše najokrutnejše karakterne prvine lahko delujejo smešno blago in nesmiselno. Ni torej dvoma, da govorimo o pravi hipnotični zvočni umetnosti, podobni denimo tudi zgodnjemu black metalu, ki je prav tako prostoročno, z okrutnostjo zarisal nove meje logike glasbenih struktur in po vsem svetu pridobil lepo peščico zagretih občudovalcev. V takih glasbah najbolj monotoni in topi fragmenti resničnosti posatanejo intenzivni in kaotični. Polje človeške ustvarjalnosti ima precej brutalne vogale.

Japanoise je po svoje gotovo tudi specifično lokalen odziv na tamkajšnja stroga pričakovanja, usmerjena predvsem v karierne odlike. Noiserska scena je tako tudi odziv na trdovratne družbene pritiske ter idealiziranje poslušnosti in discipline. Je najostrejša in najbolj neusmiljena zvočna oblika nakopičenih, dolgo potuhnjenih misli, ki ločijo moralnega človeka od krvoločne brezobzirne zveri …