Godba ideala, suka TC Lejla bin Nur, 20. 5. 2018

 

V nedeljo, 20. 5. 2018 ali 5. 9. 1439, idealna godba jadra z Alžirkami po vihrah in zavetjih alžirskih godb, glasb in muzik. Od 21.30 do 24.00. We ila liqa, ya hub!

 

Ideal of music by TC Lejla Bin Nur with Algerian women. Sunday 20th May 2018 or 5th Ramadan 1439, from 21.30 to 24.00 CEST. We wish you clear sound and sharp picture! We ila liqa, ya hub!

 

I. IDEALNI UVOD

0. rač AVIZZO IG

1. cd ALGERIE kom 1 (od 35 sek) AIN EL KERMA – Noura 1'44

2. cd ALGERIE kom 6 OUINE EMBATOU – Alice Fitousi 4'46

3. cd ALGERIE kom 2 SAADI YA SAADI – Saloua 5'31

4. cd ALGERIE kom 4 AQCIC – Wardia 3'46

5. cd KARIMA kom 3 ESSER EDHLISSER – Karima 4'29

6. cd SORTIE kom 4 NANA – Samia Diar 3'52

7. cd MESK ELIL kom 1 MESK ELIL – Souad Massi 5'14

8. cd SORTIE kom 7 FABULEUX DESTIN – Samira Brahima 4'21

9. cd TINDE kom 2 MANEMAKNAWA – aichatou zaghez 4'55

 

0. rač efekt HA RAI

II. IDEALNA PLOŠČNA RAIMINISCENCA: CHEIKHA REMITTI, GHIR EL BAROUD (Michel Levy Production/Sonodisc, 1989)

1. lp GHIR A/1 J'EN AI MARRE – Cheikha Remitti 6'10

2. lp GHIR A/2 EL ALIA N'BATOU AHNA – Cheikha Remitti 6'59

3. lp GHIR A/3 RANI ALLA M'RIDA – Cheikha Remitti 6'32

4. lp GHIR B/1 HYA BGHATE SAHRA – Cheikha Remitti 6'20

5. lp GHIR B/2 GHIR EL BAROUD – Cheikha Remitti 6'24

6. lp GHIR B/3 EL DŽAZEIR – Cheikha Remitti 6'33

 

III. IDEALNI KONCERT: CHEIKHA REMITTI, AUX SOURCES DU RAI, 11., 12., 13. februar 1994, Inštitut arabskega sveta v Parizu 71'58

10. cd SOURCES kom 1 HIYYA BGHAT ES SAHRA – Cheikha Remitti

11. cd SOURCES kom 2 SIDI TALEB – Cheikha Remitti

12. cd SOURCES kom 3 DANA WA DANA – Cheikha Remitti

13. cd SOURCES kom 4 SIDI ABED – Cheikha Remitti

14. cd SOURCES kom 5 LA CAMEL – Cheikha Remitti

15. cd SOURCES kom 6 YA L'HMAM YA L'IMAM – Cheikha Remitti

16. cd SOURCES kom 7 DEBRI DEBRI – Cheikha Remitti

17. cd SOURCES kom 8 DJAT THAWWES – Cheikha Remitti

18. cd SOURCES kom 9 CHARRAG GATTA – Cheikha Remitti

19. cd SOURCES kom 10 FATMA FATMA – Cheikha Remitti

20. cd SOURCES kom 11 WIN RAK TERGOUD – Cheikha Remitti

21. cd SOURCES kom 12 YA LEMIMA – Cheikha Remitti

22. cd SOURCES kom 13 BAKHTA – Cheikha Remitti

0. rač ODVIZZO IG

 

 

Spletni bonus,  moj članek iz Muske (leto 2006)

In memoriam

CHEIKHA RIMITTI (1923–2006)

 

V soboto, 13. maja 2006, je skupaj z »otroki«, šebi in šebami – Zahouanijo in Khaledom, Khalassom in Abdoujem, Houarijem Dauphinom, Moussom Maherjem ter DJ Kimom – navdušila na tisoče obiskovalcev festivala 100% rai v pariški dvorani Zenith, v ponedeljek, 15. maja 2006, pa je svet obšla novica, da je srčni napad popeljal mladostno triinosemdesetletnico, ki je bila sredi promocije nove plošče N'ta goudami, iz pariškega domovanja na oni svet. V teh poletnih mesecih je Cheikho Rimitti1 čakala vrsta nastopov po svetovnih festivalih in odrih, med drugim avgusta koncert v londonski dvorani Royal Albert Hall, ki naj bi ga prenašal Radio BBC 3 – in je seveda ni ali ne bo dočakala, razen morda v duhu, saj se je takoj napletla vrsta projektov, koncertov in festivalov v poklon prvi dami žanra gasba & guellal (piščal in boben), ki je postal v svetu bolj znan po pogostem medklicu ha rai! Stara dama je torej odšla v polnem poletu in blišču ... naj ji bo večnost radostna.

 

BEDA KOLONIALNIH LET

Čeprav se biografije v nekaterih podrobnostih, kot sta letnica rojstva in družinsko ime, ki ga je dolgo, po nekaterih vse do konca skrivala, razlikujejo, poleg tega mrgoli tudi raznih zgodbic in anekdot, ki so povedane vsakokrat malo drugače, precej pa je tudi lukenj in zastiranja, si lahko življenjsko zgodbo Saadie Bediaf sestavimo vsaj približno in upamo, da je točna. Rodila se je 8. maja 1923 (1922?) v kraju Tessala pri mestu Sidi Bel Abbes blizu Orana v Alžiriji, njeno otroštvo in mladost nista bila lahka. Zgodaj je osirotela ter se preživljala s priložnostnim služenjem pri francoskih družinah, povečini le za streho nad glavo in nekaj hrane, pogosto je spala tudi v hamamih (javnih kopališčih) in celo mošejah ter se selila iz kraja v kraj. Ruralnih kolonialnih centrov 30. let 20. stoletja se je v pogovoru z B. Daoudijem za Liberation spominjala takole: »Pšenična zrna smo pražili kot kavni nadomestek, oblačili smo se v staro posteljnino, hrana je bila na bone in zlati louis je bil vreden 10 frankov. Kadar so zatulile sirene, smo pobegnili v vinograde in se poskrili v luknje.« Ko je prišla 2. svetovna vojna in z njo še hujša beda, se je Saadia pridružila popotnim glasbenikom bratovščine hamadši in dalje živela potepuško življenje ter z njimi plesala po beznicah in po slavjih, pogosto vse noči, dokler se ni zgrudila. Potem so se nad deželo zgrnile še hude epidemije in Saadia je iz vse te bede in obupa načrpala navdih za prve lastne verze. »Nesreča me uči, a nesreča ni šola, ki bi si jo človek želel ponavljati. Verzi se podijo po moji glavi in jaz si jih zapomnim. Ne potrebujem ne svinčnika ne papirja,« je rada ponavljala v redkih intervjujih.

Srečanje z znanim mojstrom gasbe Cheikhom Mohamedom Ouldom Ennemsom je bilo odločilno za življenje nadobudne mlade glasbenice. Čeprav je imel že deset otrok, je začela živeti z njim, on pa jo je vpeljal v umetniško in glasbeno srenjo ter jo poslal snemat na Radio Alžirija. Sama zatrjuje, da se ji je sreča nasmehnila na enem od številnih nastopov v šotorih Sidi Abeda pri Relizanu, kjer je njen glas opazila neka gospa ter jo predstavila Francozu, ki je snemal mojstre in mojstrice alžirskih obmestnih ruralnih godb (cheikhe)2, ki so igrali spoj šir el melhuna (narečne poezije) in bedaouija (beduinskih godb) ter glasbe meddahat (ženskih zasedb za ženske), tisto godbo, ki ji Cheikha Rimitti pravi piščal in boben (gasba ou guellal) in ki je postala v svetu – tudi zaradi Cheikhe Rimitti – znana kot korenine, iz katerih je pognal (pop) rai šebov in šeb, zatorej imenovana »stari rai šejkov in šejk«; R. Mezouan omenja, da se je žanr imenoval tudi gharbi ('zahodni', verjetno v nasprotju s 'šarki' ali orientali, pa tudi z godbami alžirskega vzhoda), in navaja številne izvajalce, katerih zvok je obvladoval alžirski zahod v prvi polovici 20. stoletja, torej tudi čas, v katerem je Saadia odraščala: Cheikh Mohamed Snoussi, Cheikh Hamada, El Khaldi, El Madani idr. Ter seveda ženske: Fatma Bent El Meddah, Kheira Guendil (pesmi Sidi Boumediene in Ghir el Baroud, prva Khaledova (alžirska) uspešnica, druga tudi Rimittina, sta verjetno njeni), Zohra Bent Ouda, Zohra Relizania in druge. Žal je posnetke teh mojstrov in mojstric še vedno silno težko najti, čeprav so tudi v Alžiriji tedaj precej snemale številne evropske družbe, ki pa so te posnetke v zadnjih desetletjih 20. stoletja zaradi dragega skladiščnega prostora in hrambe začele na veliko metati stran; projekta reševanja se je lotil gospod Hachelaf z založbo Club du disque arabe ter rešil, obdelal in ponatisnil precej stare zakladnice.

Malo preden je Saadia Bediaf leta 1952 posnela prvo ploščo za Pathe Marconi, je bojda v šotorišču Sidi Abeda (kraju za zelo neortodoksna slavja in obrede, karkoli že to pomeni) dobila tudi ime, s katerim je zaslovela. Zaradi hude nevihte je bil nastop odpovedan in z glasbeniki se je zatekla v »enega tistih bifejev, kjer so bile vse natakarice Francozinje«, pripoveduje. »Tedaj sem bila že precej znana, ljudje so se vrstili pred mano in me prosili za to ali ono pesem. Moj glasbenik mi je rekel: »Zdaj si zvezda in bi bilo prav, da vse častiš.« Odvrnila sem: »Prav, toda ker ne znam francosko, ti naroči, jaz pa plačam.« Toda vztrajal je, da moram sama naročiti za vse, zato sem zapela natakarici: »Rimitti, madame, rimitti (remettez), allez, madame, rimitti.«3 Vsi prisotni so izbruhnili v glasen krohot ter začeli skandirati: »Rimitti, pevka!« Ime je ostalo.«

 

RAZTRGAJ! PODRI!

Cheikha Rimitti Relizania je v domači Alžiriji zares zaslovela leta 1954 s pesmijo Charrak Gatta (Pathe), ki so jo nekateri razumeli kot napad na tabu devištva:4 »Raztrgaj, podri, Remitti bo popravila! / Sama sem razparala pulover, / sama ga bom zašila. / Pot v Blido je dolga, / ampak pojdeva s taksijem. / Jaz sem najela šoferja / in jaz ga bom plačala. / Dajva se raje ljubkovati / kot včeraj na postelji. / Prekuc za prekucem, / ljubimcu ugodim v vsem. / Padam na prodajalce sadja, / predvsem tistega s turbanom in z lepo golobico.« Štiri leta pozneje sta jo uspešnici El Hmam in Dabri dabri naredili za absolutno referenco. Kakšna je ta prva Dabri dabri, ne vem, predvidevam pa, da se tista s koncertne plošče Aux sources du rai od nje ne razlikuje preveč; tudi najnovejša s tem naslovom z nove plošče N'ta goudami je v zvoku in ritmu še prepoznavna, čeprav tudi zelo prirejena, zanimivo sta tudi besedili enako prepoznavni, a se hkrati tudi precej razlikujeta. Koncertna Debri debri (tako zapisana) iz leta 1994 je v spremnem besedilu prevedena takole: »Znajdi se, najdi kraj, / kamor boš položila v posteljo ljubega. / V hotel Fichet, / ki stoji na vogalu ulice, / prihajajo pijanci in odhajajo iz njega. / Nisem prišla sama, / moj ljubimec me je pripeljal / v modrem avtomobilu, / ki ga je vozil Bouziane. / Dva dneva in dve noči / je trajalo slavje na postaji Bou Hanifa. / Dva dneva in dve noči, / ne da bi lahko potešila / demone, ki so spali / v najinih telesih. / Objemi, poljubi in pripravi / ležišče znova ...« Nova Dabri pa gre po prevodu iz spremne knjižice takole: »Znajdi se, znajdi se, znajdi se ... / Kam boš dala spat ljubega? / Kako se boš zabavala z njim? / In kako boš povrnila dolgove? / Znajdi se, znajdi se, znajdi se ... / Cesta v Rahouio razpada, / hotel Vichy je ob robu avtoceste. / Objemi in poljubi ...«

Besedila Cheikhe Rimitti pojejo o tem, kako je biti ženska v tem moškem svetu, in pripovedujejo tudi o telesni nasladi. Toda plodna avtorica, ki je spisala več kot sto ali dvesto pesmi, ne govori le o vseh oblikah ljubezni, ampak slavi tudi prijateljstvo, razlaga o pobegih v alkohol, opisuje popotno življenje in sodobne pridobitve, kot sta telefon in hitri vlak TGV, ter preprosto pripoveduje življenjske zgodbe. Na novi plošči je tako recimo tudi pesem Daouni o avtomobilski nesreči, ki jo je pred več kot tridesetimi leti preživela s svojimi muzikanti, o tem, kako so nekateri umrli, ona pa se je zbudila v bolnici.

Vendar kratki prevodi, ki jih ponujajo njene plošče, puščajo občutek, da so bolj povzetki, vsekakor pa strežejo z eno samo dimenzijo brez opomb in razlag. Poznavalci njene glasbe in njenih besedil namreč pogosto omenjajo večpomenskost, igre ter večplastne podobe. Tako na primer Rabah Mezouane pravi, da tisti, ki znajo dešifrirati njeno sporočilo, najdejo duhovnost duhovnih, privlak ženske k svetlobi. Zanimiva opazka za besedila ženske, ki se je morala tudi zaradi svojih besed, obtoženih za nemoralne, leta 1979 izseliti v Francijo, kjer je bojda do konca živela v skromni hotelski sobi v 18. okrožju v Parizu, čeprav je res ves ta čas eksila ohranjala tudi poletni dom v oranski regiji v Alžiriji, kamor se je bojda pogosto vračala. Bolj v skladu z običajnimi besedami o Cheikhinih besedah so besede Rachida Tahe,5 ki je enkrat izjavil, da bi ob besedilih Cheikhe Rimitti, če bi jih res razumel, zardeval celo Serge Gainsbourg – vendar beroč prevode ne vidim razloga, zakaj; R. Taha sicer pogosto trdi tudi, da (novi, pop) rai šebov in šeb nima besedil, da so zanič in brezzveze, medtem ko so besedila šejkov in šejk (torej tudi Rimittijeve) in meddahat odlična ter na visoki pesniški ravni.

 

TATOVI BESED

»Arzew je lep, / palme ga še polepšajo. / Nevesta je usojena izseljencu, / usoda jo je izstrelila v Francijo. / Molimo Boga za njuno srečo,« prepeva Cheikha Rimitti v pesmi La Camel, ki sta jo prevzela Cheb Khaled in Safy Boutella za prvo mednarodno ploščo Kutche. »Ukradla!« bi verjetno vzkliknila rajnka Cheikha, ki se je po pravici jezila, da drugi, ne le Khaled, temveč tudi Zahouania, Abdou itd., kradejo njene pesmi in jih prodajajo kot svoje. »Naj pridejo k meni in me vprašajo zanje – in rada jim jih dam,« je rada govorila – kadar je sploh govorila, vedno v alžirščini, z (maghrebskimi) novinarji. Cheikha Rimitti je bila namreč upravičeno mnenja, da so novinarji tatovi besed, ki z intervjuji le kradejo umetnikove besede in glas. Tako nekako mi je razlagal v zgodnji drugi polovici 90. let njen menedžer Nourredine Gafaiti v nekem pariškem bližjem predmestju, kjer sem legendarno starosto alžirske glasbe ujela na zelo intimnem koncertu v mali dvorani, v kateri je uživalo kakih 50 ljudi vseh starosti, povečini magrebskega rodu. Cheikha Rimitti je namreč kljub svetovnemu slovesu legende, mita in kulta povečini nastopala na slavjih, porokah in dogodkih za maghrebsko skupnost ter po malih dvoranah. Seveda je nastopala tudi po vsem svetu, od Japonske do ZDA od desne proti levi, in tudi po velikih dvoranah, a ne vedno brez nezgod. Gospod Gafaiti mi je tedaj namreč razlagal tudi, da je moral zaradi njene neuklonljivosti zahodnim tržnim in promocijskam metodam odpovedati marsikateri dogovorjeni nastop v veliki dvorani, zgodilo pa se je tudi, da ni hotela na oder, dokler so bili v dvorani akreditirani novinarji, lahko pa bi si kupili vstopnice in prišli nazaj.6 Kakorkoli že mi je tedaj gospod Gafaiti razlagal o težavah z večno brezkompromisarsko upornico alžirske glasbe z ostrim in hudim jezikom, ki se ga je z vsem dolžnim spoštovanjem bal tudi Khaled, je Cheikha Rimitti občasno vendarle stopala v soj svetovnih žarometov – nenazadnje spet od jeseni dalje, ko je predstavljala novo ploščo N'ta Goudami, ki je izšla 28. novembra 2005, ob izidu pa je obiskala tudi studio Radia Beur ter precej odgovorov v živahnem pogovoru kar zapela. In kot je dejal Khaled v hommageu legendarni šejki na prav tem Radiu Beur nekaj mesecev pozneje, je živela polno in plodno življenje, ki je osrečevalo mnoge, za seboj pustila celo zakladnico godbe in zgodb ter številno potomstvo (sedem otrok, ki imajo vsi otroke) in nas zapustila srečna in nenadoma, brez bolečin, ter »odšla tja, kamor ji bomo (spet, kot ponavadi) vsi sledili« – in vendar ostaja z delom in posnetki hkrati z nami za vedno.

SIG TC Lejla Bin Nur

 

1 Tudi Remitti ali R'mitti ali Rmitti.

2 Cheikh (izg. šejk ali šikh), pomeni star in učen. Konec 19. stoletja in v začetku 20. stoletja so tako imenovali številne glasbenike, vsaj od 30. in 40. let pa tudi vse več glasbenic. Cheb (izg. šeb) pomeni mlad, tako so poimenovali Khaleda in druge, ki so v 70. in 80. letih prenovili in nadgradili repertoar cheikhov in cheikh. Khaled je pridevek Cheb odvrgel, ko je prekoračil 30. leto, medtem ko ga je Cheb Mami obdržal kot del (umetniškega) imena. Nova zvezda alžirskega in francoskega priseljenskega prizorišča Abdou, ki ga vsi kličejo Cheb, vztraja, da ni cheb, temveč cheikh, ker igra ta repertoar in so ga vzgajale meddahat (pevke za ženske druščine na dekliščinah ipd.). Zasledimo lahko tudi, da arabski tisk Rachida Taho, ki sicer navaja gasbo & guellal kot enega od številnih navdihov, medtem ko odločno (in pravilno) pravi, da ne igra raija, zdaj večkrat imenuje cheikh, sam pa se je v intervjuju z D. Caubet opredelil kot un meddahat (m. sp. za samostalnik, ki pozna le obliko v ž. sp).

3 »Še eno rundo, gospa, še eno rundo, dajte, gospa, še eno rundo.« Zgodbo in citat povzemam po članku Ponoči so vse pesmi sive izpod peresa Rabaha Mezouana z ovitka Cheikhine plošče Ghir el Baroud.

4 Prevod po francoskem iz knjižice ob koncertni plošči Aux Sources du Rai (IMA, 1994).

5 V 80. letih se je s skupino Carte de Sejour poklonil Cheikhi Rimitti s skladbo Rimitti, podobno tudi samostojno s pesmijo En Retard s plošče Made in Medina (2000) ter še katero.

6 To slišat, mi je odleglo, saj je stala vstopnica za koncert, na katerem verjetno ni bilo novinarjev, manj od škatlice cigaret, zato nisem niti izgubljala časa in energije z akreditiranjem, sem pa poiskala menedžerja in zaprosila za intervju po vstopu v dvorano.