Swans, Jessica Moss @ Kino Šiška
Kino Šiška, 31. 10. 2025
Bajk po hitrem postopku priklene med druge. Vrsta stojal za kolesa pred parkiriščem Kina Šiška je polna. Ljubitelji Swansov so očitno vsaj približno okoljsko ozaveščeni, pomisli. Steče skozi vrata do pulta, iz posodice zagrabi čepke. Še sreča, da organizatorji po letih obiskov na bobniče agresivnih postrockerjev razmišljajo zverzirano namesto nje. Metulja krila, ki si jih je navlekla čez belo obleko, v upanju na kakšno cenejšo vstopko na noččarovniški Meti pozneje, se zatikajo v vse v njeni okolici. Vratar, štampiljka in že teče po stopnicah skozi vrata dvorane.
Preseneti jo množica, posedena po tleh Katedrale. Iz zvočnikov proti njej bučijo mehke, razplastene kompozicije violine, obdelane z dodatnimi plastmi efektov. V podtalju tega razmahnjenega zvoka čuti močan bas, ki jo dosega v močnejših in šibkejših valovih, kar jo hitro prizemlji in hkrati počasi vleče v nežen trans. Ko prisede na tla h kolegici, na odru stoječi položaj zamenja s sedečim tudi Jessica Moss. Violinistka in pevka iz Montreala, znana predvsem po njenem doprinosu k bendoma Godspeed You! Black Emperor in Three Silver Mt. Zion Memorial Orchestra, pred sabo razpira kup zvončkov in drugih manjših inštrumentov, kar hitro spomni na domače prvake Širom ali kakšen solo projekt članov. Čeprav se med zvončki ne skrivajo drugi uporabni predmeti ali kakšen inštrument, izdelan doma, sta pedantnost in odgovornost do vsakega zvoka, rojenega skozi mikrofon, ki ju recenzentka zazna v zvoku – iste branže. Moss kompoziciji doda še svoj nežen vokal in z besedami No one is free until everyone is free politično obarva vsebino, ki jo je slabo uro ustvarjala pred publiko. Pričakovano postrockersko neoprijemljivo in predvsem abstraktno ter univerzalno, vendar kljub temu jasno vezano na konkreten trenutek, v katerem živimo.
Po izvajalkinem odhodu z odra se v prej zatemnjeni in ambientalni dvorani prižge močna luč. Prvaki večera Swans očitno pred svojim poslušalstvom nimajo ničesar za skriti, spet pomisli recenzentka. Ob kasnejšem prebiranju recenzije, ki jo je sodelavec Urban Mihevc pridal koncertu izpred dveh let, se mora strinjati, da je pri koncertih skupine zatemnitev očitno nepotrebna. Po prihodu sedmih članov skupine, s katerim zazvenijo prvi kitarski droni in udarci po snaru, čuti, kako se njeno telo po hitrem postopku začne vdajati repetitivnim vzorcem glasbe. Disociacija in transcendenca sta očitno enako mogoči tudi pri močni svetlobi in zavedanju lastne okolice.
Ko se stoječa ob robu odra s skupino prijateljev začne vdajati močnim kitarskim dronom, ki kot elektrika brzijo skozi njeno telo, njene inhibicije začnejo počasi razpadati in hitro se zaloti, da popolnoma trezna jadra v nekem območju patetike, ki jo povzroča glasbena ekstaza. Plastična krila na njenem hrbtu ji dajejo občutek letenja, bela obleka pa kot nalašč za prihod na obred. Počasi v njej raste razumevanje vseh mitskih pripovedi in opisov Swans koncertov, kot: ti sploh ne veš kaj men dela ta bend in to je že skor kot nek kulten ritual, ki se postavijo na svoje mesto. Časovno in prostorsko se hitro počuti izgubljena v glasbi, na kar zagotovo vpliva dejstvo, da se težko ali se niti ne želi znajti v setlisti večera. Komadi, ki sicer pretežno prihajajo z novejših albumov, tudi z najnovejšega napovedano sklepnega albuma Birthing, so v koncertni verziji predelani, raztegnjeni, drugače aranžirani in kot Tezejeva ladja, vprašljivo, mogoče ne več isti komadi. Tako na nek način poslušalko težko zmoti proces prepoznavanja in zaznavanja preteklega dela benda, ampak se tukaj in zdaj zgolj zliva z zvočno maso.
Nemogoče v tekstu opravi z doživetjem koncerta in Swansi na splošno brez omembe vodje obreda, velikega Michaela Gire, ustanovnega člana, idejnega vodje in tekstopisca skupine, ki stoječ na robu odra prehaja med dirigiranjem bendu in dirigiranjem publiki. Z vso samozavestjo pravega vodje z zamahi rok usmerja valovanje mase pred sabo in jasno projicira svoj glas skozi celoten prostor. Zagotovo, malo zagrenjeno rečeno, pripadnik neke druge generacije in nekega drugega časa, ki stika s publiko ne obravnava kot samoumevnega, ampak v izgradnjo simbioze benda s publiko usmerja vso svojo energijo.
Pa vendar Girejevaabstrahirana besedila vodstveno funkcijo predajajo tudi preostalim inštrumentalijam. Včasih se zdi, da publiko naprej gonijo močni strunski zvoki, včasih repetitivni udarci po snaru. Proti koncu se še posebej zvok bobnov močno razplasti, ko na neki točki palčke po inštrumentu padajo v naključnih intervalih kot plaz kamenja po gorski pečini. Sintetizatorji, melotron in lap steel kitara skupaj s preostalimi efekti dodajo močno teksturo vodilnim zvokom, tako da je občutek potopitve vseobsegajoč. Če se telo poslušalke za trenutek ustavi, vse v njem samo še naprej pleše.
Po dveh urah in pol se koncert abruptno zaključi z Girejevim vzklikom that's that in skupina po hitrem postopku zapusti oder. Če tokrat zares verjamemo, da je bil to zaključek večletnih bendovih obiskov Ljubljane, jim moramo zadihani in prečiščeni z velikim hurajem pomahati v slovo. Generacije ljubljanskih poslušalcev, ki so od zgodnjih devetdesetih do danes s podobnim užitkom lebdele na loopanih vzorcih in abstrahiranih, lynchevsko uncanny besedilih, lahko ta trenutek s pisočo poslušalko v sklepu le še zavzdihnejo, salutirajo in malo patetično pri sebi dodajo: takih pa danes res ne delajo več. Preden se s kolesom poženejo naprej, v preostanek dolge noči.
Dodaj komentar
Komentiraj