Vašhava RTH, Trbovlje, 2.–3. 6. 2017

Prvi konec tedna v juniju je bil že četrtič zapored namenjen temačnim in agresivnim izbruhom v Trbovljah. ZNFI oz. Zasavje Noisefest International je v industrijsko okolje nekdanjega rudnika Trbovlje-Hrastnik pripeljal obsežno mednarodno zasedbo elektrončkarjev, »šravfačev« in pritiskalcev gumbov ter navideznih neprilagojencev. Letos so temačne rudniške preoblačilnice tako obiskali performerji iz Bosne, Češke, Slovaške, Italije, Španije, Nizozemske, Avstrije, Poljske in Nemčije, zastopane pa so bile tudi barve Združenih držav Amerike, Velike Britanije ter Rusije.

Ambient trboveljske Vašhave je, kot pričakovano, služil kot nadvse primerno platno za zvočno in performativno slikanje. Številne verige ter kavlji, ki visijo s stropa, in zaprašene, od zoba časa načete klopi v veliki pravokotni sobani. Vse to že samo po sebi vzbuja občutek nelagodja, nekakšen odmev polpretekle umazane zgodovine industrije in delavstva. S svojo umazanijo in odmikom od estetike lepega je prostor idealen za celostno podobo nojza kot antiteze estetike, konformizma ter konvencionalnosti. Ko v taisti prostor postavimo še nekaj kilovatno ozvočenje, ki omogoča tlačna nihanja na meji ušesne bolečine, se zdi slika še bolj popolna in naenkrat se celotna zadeva izpade potencialno izjemno subverzivna. Vendar se je treba vprašati, če je temu res tako.

Opazovanje dogajanja na festivalu in postavljanje le-tega v kontekst razkrije, da je družbeno reformativen moment v veliki meri zamujen oz. neizkoriščen. Treba je sicer nujno omeniti, da je ZNFI v večinski meri organiziran in izveden na samoiniciativen način, brez obsežnih javnih ali zasebnih donacij. Pri tem je na mestu izraz spoštovanja organizatorjem in sodelujočim, ki zadevo omogočajo zgolj in samo z lastnim angažmajem in vložkom, brez hkratne težnje po ustvarjanju finančnega presežka. Vendar pa se zdi, da zadeva sama ne seže dlje od DIY logike. Na tem mestu bi se navezal na prispevek Marka Karlovčca iz leta 2012, v katerem je sodelavec obravnaval tedanji nojz festival na Metelkovi. Karlovčec odkrito kritizira polovičarstvo in neangažiranost določenih konkretnih akterjev in zdi se, da se v tem oziru ni veliko spremenilo. Nekateri performansi sicer vključujejo projekcije, ki aludirajo na ali pa eksplicirajo določene aktivistične teme, od veganstva do performansov z več deset kilogrami smeti, vendar se vse skupaj zdi impotentno. Pozivi k aktivizmu ne presežejo meja sten, ki prostor obdajajo, in s tega stališča se nojz zdi ukalupljen in komodificiran. Je namreč v večini sam sebi namen – je namenjen specifični, maloštevilni in nišni skupini ljudi, vendar privzema enake produkcijske in finančne mehanizme ter procese kot mainstream, pri čemer je na mestu vprašanje: Če je edina razlika med npr. Solange in nojz artisti to, da so nojzerji obče tržno precej manj zanimivi in dosegajo manj ljudi, vendar obenem njihova glasba/zvok oz. umetnost ne seže izven okvira momentalnega zadovoljstva ob doživljanju glasbe s podobno čutečimi, ali je sploh smiselno to deliti na alternativo in mainstream?

Zdi se, da sta agresija in temačnost, sicer stalnici v nojz svetu, v veliki meri namenjeni le momentalnemu čustvovanju in precej manj ciljata na opolnomočenje vpletenih ali propagiranje alternativnih načinov življenja. S tem se nojz, ki izhaja iz namenskega iskanja kontrasta med zvokom in ne-zvokom in ki z zavračanjem estetike in ustaljenih norm nosi velik potencial za subverzijo, praktično zvede na nivo identitetnih politik. Konsolidira obstoječe stanje, čeprav se proti njemu nazivno bori z DIY pristopom. Dejansko pa precej bolj od momenta družbenega angažmaja v ospredje stopi konsolidacija v identiteto nojzerja, ki naj bi sicer bil pluralen, estetsko nedefiniran in odprt, vendar pa akterji scene (vsaj v zvoku oz. glasbi) tega večinoma ne odražajo. Večina performansov je nekomu, ki mu nojz ni nov, zvočno precej dolgočasna in nezanimiva, s čimer se je nojz ujel v zanko in pričel napačno mešati majhen domet in nedosegljivost povprečnemu človeku z dejansko progresivnostjo. Z besedami Iča Vidmarja bi lahko rekli, da večina nojzerjev, tako na noisefestu kot na sorodnih zadevah tipa MultiVersal in MultiSlow, ni t.i. »novomuzičarjev«. Tako se ustvarja oz. poustvarja samo še ena ekskluzivna skupina ljudi, ki se identificirajo s podobnim zvočnim oz. glasbenim okusom, lahko bi rekli safe space za nojzerje, je pa hkrati oropana dejanske družbene moči, s čimer je nadvse primerna za izkoriščanje znotraj liberalno-kapitalističnih produkcijskih shem.

Tako se zdi, da je potencial trboveljske Vašhave v veliki meri neizkoriščen. Prostor, ki bi že s svojo dejansko zgodovino lahko služil konsolidaciji družbenega in nenazadnje delavskega boja, tako postaja zgolj še en v vrsti prostorov, v katerih se primarno zadovoljuje trenutne čustvene kaprice, s čimer se, paradoksalno za nojz, cilja na udobje potrošnika. Še malce bolj se zdi to očitno, ko ugotoviš, da se Vašhava očitno počasi prenavlja, pri čemer stare opozorilne table, ki so imele močan realistični naboj, nadomeščajo stilizirane freske rudarjev, ki dejansko celotno zadevo delajo bolj muzejsko in ezoterično. Brutalno tako žal ni več brutalno, ampak je lahko tudi prijetno.

Ob vsem povedanem pa je treba eksplicirati, da ti očitki ne letijo toliko na same organizatorje ZNFI-ja, temveč na sceno v bolj splošnem smislu. Kljub očitanem je namreč mnenje tukajšnejga komentatorja, da je bolje, da obstaja platforma, kot je ZNFI, kot da zadeve sploh ne bi bilo, sploh s stališča lokalne skupnosti. Noisefest je namreč ena redkih zadev, ki pripelje ljudi v Trbovlje, kar je definitivno plus. Mnenje komentatorja pa je tudi, da je škoda, da se nojz konsolidira kot zgolj še ena partikularna identiteta. Z ostajanjem zgolj na kulturni in identitetni ravni brez družbenih implikacij je namreč nojz kaj kmalu nezanimiv. Sicer šele po tem, ko se poslušalec oz. sprejemnik sam pri sebi odpove konvencionalnim estetskim kriterijem in sprejme nojz kot zanimivost, a vseeno neizbežno. Nekaj, kar je zgolj zanimivo, pač ne more trajati.

Recenzija noisefesta 2012 - Karlovčec