V drugem delu specialke Notranje gorice gostimo mladega skladatelja Maja Brinovca, študenta na AG UL in dobitnika študentske Prešernove nagrade. 

Maj Brinovec je skladatelj in saksofonist mlajše generacije, ki trenutno na magistrski stopnji nadaljuje svoj študij kompozicije na Akademiji za glasbo Univerze v Ljubljani. Če govorimo o stilski zaznamovanosti njegovega dela ne moremo mimo spektralizma, kljub temu pa Maj zaenkrat še vedno raziskuje vse potenciale, ki jih ponuja nova glasba. Letos je za svoje delo prejel tudi študentsko Prešernovo nagrado. 

Svoje glasbeno raziskovanje je začel že v otroštvu skozi petje ljudski pesmi. To izročilo sem v veliki meri izpostavljal kot izredno pomembno pri tvorjenju in razlikovanju nacionalne ustvarjalne identitete že v predhodni oddaji o Lojzetu Lebiču. Zdi se, da ljudska pesem ni zgolj dostopen in vključujoč žanr temveč tudi ideološko vezivo in umetniška materija. Ustvarjalec poudarja tudi intuitiven pristop k ustvarjanju iz katerega sledi prednjačenje prakse pred teorijo. To seveda nikakor ne pomeni zanemarjanje teorije. Pomembnost slednje utemeljuje tudi z referenco na svojega učitelja solfeggia dr. Petra Ureka, ki mu ponudil hipotezo oziroma prepričanje, da je mogoče z glasbeno teorijo razložiti vse v univerzumu, predvsem pa zgodovino človeštva. 

Praksa torej predstavlja kontekst, ki ga teorija zgolj pojasnjuje ne pa tudi tvori. To misel Maj strne z anekdoto iz svojega otroštva, kjer opisuje vokalno harmoniziranje z bordunskim tonom sesalca. Kljub temu, da na tisti točki še ni znal ubesediti tvorjenih intervalov in pojasniti njihove funkcije je na podlagi svoje radovednosti skozi igro sledil implicitnemu znanju. Pri otrocih v podobnih situacijah gre podobno za tvorjenje lastne teorije, ki je lahko sicer izjemno pristranska obenem pa ponuja kognitivni okvir za lastno razumevanje svojega okolja na podlagi razmeroma preprostih označevalec. 

Ta misel je utelešena tudi kasneje v skladateljevemu življenju skozi vsestranskost združevanja svoje izvajalske prakse kot saksofonist s kompozicijskim razmišljanjem. Dela, ki jih piše za solo saksofon pogosto izvaja sam. Kot začetek svoje kompozicijske prakse navaja vedoželjnost, ki ga je vodila v pisanje kompleksnih skladb že v najstništvu. Radovednost in vedoželjnost pa poganja discipliniranost ustvarjalca, ki jo sam mestoma izpostavlja kot rigidnost. To se nanaša predvsem na natančno zapisovanje sleherne skladbe, povečini zapisane v standardni notaciji. 

Delo Maja Brinovca pa je od tega obdobja naprej tudi močno zaznamovano z njegovo naklonjenostjo evropskim in domačim skladateljem modernizma. Kot prelomnico navaja prvo srečanje s skladbo Stravinskega Pomladno obredje. Avantgardistična zvočnost slednje je služila kot estetska legitimacija ambicij Brinovca po odmiku od idiomatskega klasicističnega zvoka. 

Skladateljev opus je zaenkrat predvsem zaradi pragmatičnih razlogov omejen na kompozicije za manjše komorne zasedbe. Kljub svojim mladim letom in dejstvu, da je še vedno magistrski študent je s svojim delovanjem obogatil panteon slovenske umetnostne glasbe s številnimi pronicljivimi deli. Je predstavnik najmlajše generacije domačih skladateljev, ki na podlagi že slišanega nedvomno še veliko obeta. 

Oddaja je nastala v sklopu projekta Razširjanje kritiškega diskurza o izdelkih, koncertih in fenomenih slovenske glasbene scene, ki ga financira Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije.