Z'EV (8. 2. 1951–16. 12.  2017)

Sodobna glasba je pred kratkim potiho izgubila še eno svojih herojskih figur, ki je, kot mnogi in mnoge, s pozicije obstranskosti močno zaznamovala tokove ustvarjanja zadnjih štirideset in več let. Zaradi načetega zdravja po lanskoletni hujši fizični poškodbi ob nesreči vlaka v Kansasu je za vselej odšel ameriški vsestranski umetnik, tolkalec, poet, performer, improvizator, mislec, mistik in alkemist zvena ter ritma Z'ev, neujemljivi svetovljan, ki je naseljeval različe svetove, tako fizične kot svetove vibracij, zvena, mistike, okultizma in duha. Njegov vpliv je enormen, a obstranskost ni le stranpot izven dominantnih diskurzov v glasbi in umetnosti, ki krojijo vidnosti, slišnosti, trende in tokove.

Obstranskost in margina sta tudi socialno dejstvo, ki ga ob pisanju o glasbi spričo romantičnih vidikov in predstav največkrat spregledamo, oziroma o njem molčimo, da bi ohranili herojstvo teh pozicij. Ob nesreči so za Z'eva zbirali sredstva za zdravljenje preko Kickstarterja. Pomanjkanja osnovnih zdravstvenih zavarovanj in sredstev so pri tovrstnih ustvarjalcih žal pogosto dejstvo, ki ga mehanizimi medijskih podob in glorifikacij zastrejo. Z'ev se zaradi slabe zdravstvene oskrbe po nesreči ni nikoli pobral, odšel je na zanj tipično romanje po placeih in rezidencah, od sodelovanja do sodelovanja, spal pri prijateljih in soustvarjalcih, ustvarjal in hiral, pljuval kri, a ustvarjal. Ustvarjanje, ki je gon in nuja hkrati, in to je kruti, temačni zven, ki nekje v ozadju ne podčrtuje samo ustvarjanja Stefana Joela Weisserja temveč tudi delo številnih drugih obstranskih herojev na sceni. Njegovo ime Z'ev v herbrejščini pomeni volk. Z'ev bi lahko vodil kopico tropov, ki jih je s svojim ustvarjanjem in aktivizmom začel, a se je raje ves čas gibal naokrog in se izogibal hierarhijam.

Odšel je Z'ev, za mnoge kultna figura in razpiralec ustvarjalnih sil, idej, zvenov, ritmov in besed, ki so močno vplivale na številne generacije, ki so ustvarjale ob njem, skušaje z njim in za njim. Brez Z'eva si je težko predstavljati sodobne pristope h tolkalski tradiciji v širokem glasbenem polju in žanrih, ki tolkal ne vidijo zgolj v njihovi spremljevalni ritmični vlogi, temveč kot čisto materialnost, kot zvočni in zvenski potencial, ki se na eni strani udejanja preko skrajne, a obenem prefinjene fizičnosti in telesnosti, na drugi strani pa preko zvena ter miselnega in duhovnega horizonta le to presega. Ustvarjanje Z'eva je ravno utelešenje tega vmesnega polja, v katerega je vstopal brezkompromisno, tudi preko zlomljenih in poškodovanih udov, telesnih ran in kopice znoja, da bi s tem ustvarjal svojstven ritual industrijske dobe, preko katerega je skozi zven, ritem, gib, besedo, telo in podobe ter skozi vsakdanje objekte in različna tolkala evociral amalgam svetovnih duhovnih in religijskih ter mističnih tradicij, zgoščenih v obliki številnih vibrirajočih energij. Z'ev je judovskega rodu, judovska mistika, okultizem in kabala sta ob številnih drugih duhovnih in religijskih ter mističnih sistemih v osrčju njegovega ustvarjanja, v kompozicijah in poeziji ter podobah, ki jih je istinktivno vrisoval na svoja tolkala in jih imel, podobno kot črke in števila, za večpomenska duhovna vodila, ki so naseljevala tudi njegovo lastno fenomenologijo zvoka in poslušanja.

V Kaliforniji je na Cal Arts študiral različne tolkalske tradicije, od gamelana, afriških in indijskih tradicij ter tradicij vuduja iz Haitija, ki jih je nato vnesel v materialnost zvena industrijskih predmetov in objektov, v serijo zvočnih pulzov, ritmov in tekstur, ki jih je animiral preko giba, udarca in plesa, fizičnosti lastnega telesa, s katero se je vpisal v zgodovino sodobnega performansa, z uporabo najdenih predmetov pa v tradicijo sodobne umetnosti, bazirane na konceptu found objects. Zvočno je obenem nadaljeval tolkalske doprinose Harryja Partcha, Johna Cagea in Louja Harissona ter se s tem vpisal v sododbno zvočno klasično avantgardo ter bil eden zgodnjih snovalcev v polju industrial glasbe, predhodnik Test Department, Einstürzende Neubauten, Les Tambours Du Bronx in v našem okolju The Stroj ali Strojmachine, tudi Laibacha in Borghesije. V Kaliforniji se je seznanil z ameriškimi pionirji zvočne in konkretne ter vizualne poezije ter Fluxusa ter začel tudi sam ustvarjati v polju zvočne in vizualne poezije. V sedemdesetih je bil eden izmed iniciatorjev zgodnjih prostorov v New Yorku, ki jih kolega Ičo Vidmar očrtuje v svoji knjigi o novih muzikah v New Yorku.

Bil je del danes kultnega gibanja no wave in njujorške downtown scene. Kasneje je živel in ustvarjal na skvoterski sceni v Amsterdamu, živel v Londonu, kjer je več let sodeloval s kultno zasedbo Bow Gamelan pod vodstvom Paula Burrwella, pionirsko zasedbo, ki je ustvarjala na javnih površinah, ustvarjala zveneče skulpture in javne performanse. Svoje ustvarjanje je prenesel na v punk sceni vzpostavljujoča evropska neodvisna in podtalna ter samonikla glasbena prizorišča, obenem pa je vedno na nek način vstopal tudi v dominante diskurze sodobne glasbe in umetnosti. Z'ev v tem pogledu ni bil zgolj ustvarjalec, temveč tvorec scen in vzpodbujevalec prostorov, komun in radikalnih zvočnih estetik. Za svojega so ga vzele številne glasbene scene: perfromerska scena, eksperimentalna poezija, nojzerji, pankerji, industrial glasba, sodobna improvizacija, eksperimentalna elektronika, sodobni ples, sodobna klasična glasba in ezoteriki. Sodeloval je s številnimi umetniki, s plesalko in koreografinjo Simone Forti, z Boydom Riceom, Chrisom Watsonom, Carlom Stoneom, KK Nullom, Keidžijem Hainom, Glennom Branco, Elliottom Sharpom, Stephenom O'Malleyem, Merzbowom, Orenom Ambarchijem, Pito, Psychic TV, Charlemagneom Palestineom in številnimi drugimi. Za seboj pušča ogromno plošč, kompozicij, poezije in zapisov ter zbirko svojih zvočil, tolkal in glasbil, ki jih hranijo na Portugalskem in v Franciji. Odšel je tako, kot je živel in ustvarjal, ves čas predano in intenzivno. Igral je do konca.

Dokumentarec o Z'evu  Heart Beat Ear Drum avtorice Ellen Zweig