samozaložba, 2025

Čeprav je domači thrash metal kvartet Moshead že leta 2017 izdal prvenec, bi si drznili trditi, da je pravi prvenec izšel šele februarja letos. Za razliko od prvega albuma Game of Knowledge je aktualni album We Were Led Astray namreč prava reprezentacija tega, kar Moshead so. In to je – vsaj kar zadeva domač teritorij – več kot le medla kopija Metallice.

Album We Were Led Astray predstavlja material, ki ga je zasedba ustvarjala nekaj let. Je kvalitetna zmes predvsem klasičnega ameriškega thrasha, ki se je v zgodovino zapisal z odličnim miksom melodike in tehničnosti, močan pečat pa mu daje tudi okusno vmešana doza novodobnega progresivnega metala in seveda groova, ki Moshead zaznamuje že od samega začetka.

Devet komadov, ki se odvrtijo v 38 minutah, deluje zelo kohezivno in koherentno, celoten album pa ima res zelo lep potek oziroma flow. Strukture skladb so na prvi posluh enostavne, toda tega ne smemo enačiti s cenenostjo in neizvirnostjo. Gre za to, da gredo komadi res hitro v ušesa – melodije, pa naj so slajše in lepe ali pa surove in mračne, so predvsem zapomnljive, v podrobnostih pa opazimo smisel za popestritev tako ritmičnih struktur kot dinamike. Skladbe so premišljene, strukture delujejo logično in smiselno. Album resda črpa iz preteklosti, a glasbeniki zelo dobro vedo, kaj se dogaja na metalski sceni v tem trenutku. V tem oziru je muzika dober miks klasičnih Metallice in Megadeth, z velikim pridihom epike, značilne za mračne Nevermore, medtem ko v agresivnosti spominja na nezakonskega otroka Lamb of God in novejših Machine Head, čeprav se v podrobnostih tu in tam najde kakšna referenca na modernejši death metal tipa Decapitated.

Kitarist in vokalist Gregor Lavtar, kitarist Tilen Jan, bobnar Robi Buh in basist Klemen Brglez, za katerega je omenjeni album tudi labodji spev, uradno ga je namreč nadomestil nov mladenič, so si za dober album resnično vzeli čas in prestali boleč proces natančnega snemanja in vsega, kar temu sledi. Za produkcijo, inženiring in miks so odgovorni kar sami oziroma predvsem Gregor Lavtar, ki je album s preostalimi posnel v domačem Laudar Studiu. Mastering je pri albumu, ki je sicer že zelo dobro posnet, le pika na i, za to pa je poskrbel Nox Mastering, prav tako domače ime, pod katerim deluje basist zasedbe Armaroth in didžej, ki ga poznate kot ofnano_peso, Vid Pobegajlo. Da bend sam posname ploščo, danes ni več niti najmanj nenavadno. Da ostane glasbenikom še toliko moči, koncentracije in potrpljenja, da za ploščo poskrbijo pravzaprav do zadnje zvočne stopnje, pa je velikokrat recept za katastrofo – toda ne v primeru Moshead in njihovega najnovejšega albuma.

Morda je edina nehvaležna lastnost bendovega metalskega opusa vztrajno močan vpliv Metallice, in sicer predvsem na Lavtarjev vokal, toda na srečo tudi ta vpliv bledi ob močnem pridihu pokojnega Warrela Dana iz benda Nevermore. Še bolj zanimivo pa je, da so Nevermore Lavtarjevi naravni metalski zvočni legi očitno bližje kot Metallica.