LEAN LEFT: LIVE AT AREA SISMICA

LEAN LEFT: LIVE AT AREA SISMICA

Recenzija izdelka
7. 6. 2014 - 23.59

Unsounds, 2014

 

V nocojšnjem RŠ Koncertu poslušamo že peto živo ploščo svojevrstne »superskupine« oziroma srečanja dveh ultra-delavnih duetov – pihalca Kena Vandermarka in bobnarja Paala Nilssen-Lova ter dela kitarske sekcije kultnih nizozemskih The Ex, ki ga tvorita Andy Moor in Terrie Ex. To so seveda Lean Left, ki so vsaj enkrat nastopili tudi pri nas, v Gromki na Metelkovi, z izdajo »Live at Area Sismica« posneto na istoimenskem koncertnem prizorišču v italijanskem mestecu Forli.

Kaj lahko torej slišimo na 72 minut dolgem zajetju špila teh težkokategornikov? Po eni strani točno to, na kar so nas navadili v svojih brezštevilnih zasedbah. Vendar so ti gradniki, ki se jim bomo posvetili v kratkem, skupaj vpeti in zvrtinčeni izredno navdahnjeno, vsekakor bolj kot sem v zadnjem času vajen od Vandermarka, Lova in druščine. Pri tovrstnem vtisu se zdi ključen ravno prispevek Andyja Moora in Terria Exa, ki svojimi našpikanimi, razglašenimi in ves čas intenzivno-propulzivnimi strunanji stvar peljeta naprej na vso moč, brez padca v avto-pilotsko nizanje klišejev ter z res impresivno željo po igranju. To pa seveda na dan prikliče tudi najboljše iz Vandermarka in Nilssen-Lova, ki sta resda neizpodbitna mojstra sama po sebi, a tudi precej odvisna od tega, v kaki družbi se znajdeta. Značilno prehajanje med »klasičnim« evroameriškim free-jazz drncem zadnjih desetletij ter bolj roots rock-funk groovanjem, ki ju pogosto zaznamuje, lahko hitro izpade precej nerodno in zdolgočaseno, vendar temu tokrat na srečo ni tako. Z Moorom in Exom si medsebojno nudijo ravno toliko vse-usmerjenega veziva ter konkretnih doz surove energije, da je njihova kolektivna igra res pravo veselje.  

»Veselje« pa omenjam zato, ker se zdi, da je neka močna, prijateljska empatičnost tudi temelj njihovega srečevanja v tej zasedbi. Raztreščene zvočne konfiguracije ne-idiomatskega škripanja in prekladanja so nasičene z napetostjo, Vandermark pa se drži kratkih, proto-rockovskih in jazz-core pihalnih fraz ter le občasno prestopa v bolj ekspresivna vijuganja. Vse skupaj pa seveda rado in pogosto prestopi v vsesplošni no-wave/punk-jazz raztur, ki obenem razkriva njihovo improvizacijsko gibkost ter tudi globinsko usklajenost, rezultat kilometrine in predanosti.

 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness