MARK KOZELEK: LIVE AT BIKO

Caldo Verde, 2014

Zdi se, kot da smo se še pred nekaj dnevi navduševali nad prvič slišanimi verzi Kozelekove plošče Benji, pa vendar imamo pred seboj že novo izdajo tega hiperproduktivnega kantavtorja. Gre za posnetek koncerta, na katerem je Kozelek igral večinoma novejše skladbe. Če preletimo njegovo diskografijo, vidimo, da je snemanje takih plošč zanj tako rekoč vsakoletna praksa, ki se zunanjim opazovalcem verjetno zdi malce zastarela, oboževalcem pa nadvse navdušujoča, saj je Kozelekova glasba neločljivo povezana z njegovo persono in tudi konkretnimi živimi nastopi. Narativna zgradba njegovih pesmi se namreč vrti okrog popolnoma resničnih, oprijemljivih življenjskih izkušenj, ki se, glede na njegovo neumorno koncertiranje, velikokrat izoblikujejo prav med potovanjem in nastopanjem. Kar spomnimo se na turnejsko rdečo nit v pesmi Alesund in na mnoge dovtipe o publiki, ki prevevajo celo kopico Kozelekovih pesmi.

Plošča Benji, ki je bila izdana v začetku letošnjega leta, je bila še po Kozelekovih kriterijih izrazito osebna, nekako vsakdanja, zato smo lahko še toliko bolj veseli, da je dobila koncertno ustreznico. Plošča Live At Biko je bila posneta v Milanu, na njej pa poleg kopice pesmi z Benjija najdemo še komade s plošč Perils From The Sea, Admiral Fell Promises, Mark Kozelek & Desertshore in Among The Leaves. Ob poslušanju v uho najprej pade dejstvo, da je Mark res dober interpret, potem pa se začne izobraževanje o ozadjih nekaterih odigranih pesmi ter o njegovih trenutnih težavah in fascinacijah. Ne gre niti brez raznoraznih humornih dovtipov, ki so izmenično resnično duhoviti in skoraj vredni zgražanja, a hkrati stoodstotno kozelekovski in zato popolnoma nujni.

Med pesmimi izstopa otvoritvena, bogata Gustavo, ki govori otožno in z dogodki nasičeno zgodbo, ne tako zelo drugačno od tistih s plošče Benji. Izvedba komada Richard Ramirez Died Today Of Natural Causes je v svoji maničnosti nadvse skladna z nervozo, ki jo je bilo pri tej pesmi čutiti že na plošči. Kozelek pesmi I Love My Dad ne odigra do konca, ker se boji, da italijanska publika ne razume ene izmed referenc v pesmi, to pa znova ilustrira količino intertekstualnosti v njegovi glasbi in Markov odnos do te kompleksne prepredenosti. Ko gre za pesmi, je Mark Kozelek po eni strani popolnoma resen, z vsem bitjem predan besedam in zvokom, po drugi strani pa vseeno popolnoma človeški, saj nikoli ne pozabi na naključja, ki zgodbe iztirijo v eno ali drugi smer, a jih s tem v bistvu popeljejo v nove sfere.