Imperial Triumphant: Goldstar
Century Media Records, 2025
Piše se leto 1929 v New Yorku, šest mesecev pred zlomom ameriške borze. Edward Bernays, navdahnjen z delom svojega daljnega sorodnika Sigmunda Freuda, plačuje ženskam za kajenje cigaret med korakanjem na nedeljski velikonočni paradi. Imenoval jih je torches of freedom ali bakle svobode, pri čemer predstavlja vsak vdih udarec s kladivom v trdne okove patriarhalnega zatiranja. Z ležernim zamahom na kresilni kamen vžigalnika hkrati oslabi družbeni tabu kot tudi poveča število kadilk. Umetniško delo Zbigniewa M. Bielaka, ki krasi naslovnico letošnje izdaje newyorške zasedbe Imperial Triumphant, se estetsko zelo približa klasičnim cigaretnim embalažam. Osrednji, pozlačen ženski lik se po slogu in motivu delno zgleduje po umetniškem gibanju art déco, delno pa po nemem ekspresionističnem filmu Metropolis režiserja Fritza Langa in tako v vsem svojem blišču in eleganci poslušalcem ponuja Goldstar cigaret.
Imperial Triumphant so radijskim valovom že dobro znana newyorška avantgardna zasedba. Predstavljajo hrupnost, odtujenost in otopelost vsakdanje družbe, ki brezupno podlega razkošju in blišču peščice, bedo in gnev na ulicah ter neusmiljen pohlep v prestižnih stolpnicah. Od izida zadnjega albuma Spirit of Ecstasy so se Imperial Triumphant, odeti v črna ogrinjala in zlate maske, posvetili šovbiznisu in izdaji petih priredb ter nekaterim klasičnim skladbam vdahnili svojo prepoznavno dekadenco in kaotična inštrumentalna neskladja. Obsežne turneje in kaotični aranžmaji zadnjih let so po besedah kitarista in vokalista Zacharyja Ezrina prispevali tudi k nastanku plošče Goldstar.
Torej, kaj pravzaprav pričakovati pred letošnjim soočenjem z dihotomijo velikega jabolka? Zasedbam, ki uspevajo na odvratnem obrobju ekstremnega metala, je nekako usojeno neumorno potiskanje mej sprejemljivosti in zavračanje ostankov ustaljenih glasbenih postulatov. Vrnitev ali nadaljevanje albumov, kot sta Spirit of Ecstasy ali Alphaville, bi v primeru Imperial Triumphant tem pričakovanjem popolnoma zadostilo, a bi s tem zapadli v nekakšno protislovje. Goldstar zavrže daljše, kompleksnejše kompozicije in se raje omeji na krajše, bolj konvencionalne glasbene forme. Kljub temu, da so skladbe na splošno krajše, je zasedba tudi pri svojem pisanju ubrala bolj neposreden pristop. Skladbe na albumu se ne izogibajo ponavljajočim se besedilom ali refrenom, a se kljub temu zdijo kot popolna norost vznemirljivega, nenadzorovanega toda zelo natančnega ekstremnometalskega kaosa.
Že pretekli izdelki kolektivno črpajo navdih iz različnih disonantnih, tehničnih black- in deathmetalskih odvodov s precejšnjo mero progresivnega rocka in jazz fusiona. Zato ni nenavadno, da je zasedba v preteklosti pokazala nagib k pisanju daljših plošč, s kompleksno, izrazito neponavljajočo se zgradbo. Goldstar kljub nekoliko krajši dolžini ohranja raznovrstno paleto vplivov do te mere, da pravzaprav smeši omejene oznake, s katerimi je trio pogosto zaznamovan. Poleg že pričakovanih vplivov iz newyorških jazzovskih klubov in metalskega podtalja se Imperial Triumphant dotaknejo tudi koncertnega parketa. Uvod skladbe Eye of Mars predstavlja poklon udarni kompoziciji The Imperial March, medtem ko se Hotel Sphinx po začetnih disonantnih rifih ustali na futuristični interpretaciji Handlove Sarabande. Spekter dodatno razširijo še gostujoči glasbeniki, kot sta denimo Yoshiko Ohara s svojim neizprosnim kričanjem v grindcore skladbi Newyorkcity in Dave Lombardo, ki komadu Pleasuredome doda nekaj brazilskih ritmov.
Disonantne aranžmaje krasita hitrost in izredna tehnična zahtevnost, kar se manifestira v gosto, hrupno in temačno gmoto. Imperial Triumphant so iz naftalina potegnili nekaj že davno pozabljenih snemalnih tehnik in Goldstar posneli kolektivno v petih dneh brez uporabe klika. Nepretirano razvajanje komadov pusti na plošči organsko noto, zasedbi pa prepušča tekoče spreminjanje tempa, kar najbolj zasije v komadu Hotel Sphinx. Glasba je kljub temu mojstrsko odigrana in ne kliče po nikakršnem pretiranem procesiranju, zato lahko govorimo o verjetno najboljši produkciji na katerem koli Imperial Triumphant albumu doslej. Rezultati so podrobni, grozljivi in abrazivni, a hkrati na trenutke izredno graciozni.
Imperial Triumphant vztrajajo v svojem zvoku in mu v splošnem ostajajo zvesti. Album Goldstar je poklon New Yorku, na katerem s hladno brezbrižnostjo razkrivajo bedo in gnev za bleščečo fasado. Muzika vsebuje vse, kar bi od tria lahko pričakovali. Zasedbi je resnično uspelo poenostaviti svoje pisanje, svojemu zvoku na novi plošči dodati nekaj drznejših inštrumentacij in še vedno doseči rezultat, ki je po standardih običajnega ekstremnega metala in progresivnega rocka izredno čvrst, kreposten in impresiven ter hkrati zelo organski. Morda bi lahko trdili, da se je v primerjavi s Spirit of Ecstasy, albumom, ki so ga zaznamovale daljše kompozicije, kot sta Maximalist Scream ali Tower of Glory, City of Shame, nekaj izgubilo. Pa vendar Goldstar jasno ne želi postati to, kar je bilo že narejeno, ampak predstavlja jasnejšo, ostrejšo interpretacijo podobne glasbene ideje. S to ploščo so Imperial Triumphant uspeli presenetiti tudi tiste, ki so od tria upravičeno pričakovali nepričakovano.
Dodaj komentar
Komentiraj