Četrtkovi Defonija, Confine aperto in Džez pri koritu

Četrtkovi Defonija, Confine aperto in Džez pri koritu

Recenzija dogodka
14. 6. 2014 - 14.00

Defonija / Confine aperto in Džez pri koritu v klubu Gromka, 12. 6. 2014

(Foto: arhiv Defonije)

 

Pravi mali festival, ki so ga v četrtek pripravile kar tri organizatorske skupine, je bil po zakulisnih informacijah predvsem plod naključja oziroma medklubskega sodelovanja. Zaradi tega je razmišljanje o posrečenosti izvedbe koncerta s kar štirimi raznolikimi izvajalci morda odveč. To pa ne pomeni tudi, da tovrstno naključje ni sprožilo nekaterih učinkov ali opazk, ki jih vseeno ni odveč navesti. Na primer: organizacije Defonije, Jazza pri Koritu in Confine aperto so pač v relativni nevednosti na isti večer planirale koncerte v dveh klubih. Očitna posledica naknadne združitve pa je bila predvsem ta, da sta dva koncerta dobila svoje zvezdnike, ameriško-norveško navezo Universal Indians z Joejem McPheejem, in tri predskupine, večinoma ali povsem lokalnega značaja. To je seveda slabo za slednje. A le, če pristanemo na logiko tovrstne koncertne hierarhije. Po svoje je zaporedje razumljivo že zgolj zaradi nekakšne pietete do častitljivih gostov, hkrati s tem pa se je zdelo glede na večino obiskovalcev prijetno napolnjenega kluba popolnoma samoumevno, da se udeležujemo mini festivala in ne toliko koncerta s predvozači. Sicer pa se omenjena logika nekoliko podre tudi z dejstvom, da glasbeniki in glasbenice niti ne prihajajo iz istovetnih glasbenih okoliščin, tradicij in praks. Zato je bolj na mestu tudi vprašanje o skupni podstati, ki sploh omogoča njihovo druženje na istem odru. Retoričen odgovor je mogoče poiskati kar v imenih nekaterih organizatorjev. 

Andraž Jež je pišočemu sicer znana figura, a mu je tokrat v živo vsaj kot samostojnemu izvajalcu prisluhnil prvič. In tudi sam nastop nekako logično razpade na dva momenta, saj je Jež na prenosniku izvedel eno od svojih kompozicij, ki se je tako pojavila v momentu žive izvedbe. Povezanost obeh momentov pa pri tem ni bila povsem jasna. V terenskih posnetkih Jež duhovito ujame delce vsakdanjih pogovorov, ki v glasbenem kontestu postanejo dvoumni, saj gre za nekaj do onemoglosti ponavljanih globokoumnih fraz, ki skozi ponavljanje izgubljajo svojo umnost ter zadobivajo neko drugačno, estetsko 'globino'. A če bi sami kompozciji tu lahko namenili v podobni smeri še nekaj besed, pa nas ravno moment izvedbe pred tem ustavlja. Ta se namreč niti refleksivno ni dotaknil podobe nizanja v prenosnik ujetih zvokov in posnetkov, tako pa je logika Ježevega koncerta pač ostala ujeta med skladatelja in njegovo orodje, najverjetneje zapisana avtorjevemu trenutnemu navdihu. Le da njegov material ni bil zvok, pač pa že izdelana serija posnetkov.

Zvočno in besedno nasičenost prvega nastopa sta z zelo čuječim in tišini naklonjenim nastopom prelomila Irena Tomažin in Seijiro Murayama. Slednji se je za razliko od mnogih svojih koncertnih pojavitev tokrat povsem pridružil praksi prve, skupaj sta tako odigrala koncert dveh glasov. In če pri tem izhajamo iz performerske prakse Irene Tomažin, je bil nastop pravzaprav precej okleščen performerskih, gegovskih in samonanašajočih momentov, sama vloga glasu pa je tako pri obeh ostala predvsem zvočna. Glede na to, da se minimalna elektronska manipulacija ni toliko bojevala s človeškim glasom, ga pa tudi ni mogla več potujiti. Medij, ki se je namreč oblikoval v nastopu dueta človeških glasov, je verjetno ravno izguba njune človeškosti oziroma izstop iz vsake avtentičnosti in topline glasu. Že res, da to lahko trdimo za večino napora Tomažinove v njenem sedaj že dobro znanem in večletnem snovanju. Vendarle tokrat ta izguba ni več rezultat nekega napora ali nasilnega gibanja proti smislu, pač pa dosežen rezultat in predpostavka, v kateri je verjetno kar glavna komponenta materialnosti glasu. Duetna improvizacija je na tej podlagi pletla premolka polne sprotne kompozicije, v katerih pa je ostala zahtevana pozornost predvsem prepuščena poslušalstvu. 

Manj prelomen je bil prehod k naslednjim nastopajočim, kjer vedno tvegane opazke o človečnosti in njeni izgubi sicer niso na mestu. Vseeno pa se igra Sama Kutina in Ane Kravanja, ki ju v zadnjem času lahko slišimo nastopati relativno pogosto, ukvarja z neko potujitvijo, tokrat instrumentov s tradicijo v izventradicionalnem kontekstu. Tudi tu bi lahko ta moment zanemarili, če se ne bi občasno z ljudskimi godbami v nekoliko drugačnih kontekstih izvajalec in izvajalka že poigravala. V prvem delu nastopa so predvsem godle strune: žvižgajoča violina in mrmrajoči hurdy-gurdy, ki ju oba izvlečeta predvsem iz nežnosti in zaspanosti zvezne igre. Presenetil je edino drugi del nastopa, med katerim je Kutin na nekakšni afriški različici harfe v divjo kvazi-harmonično igro vpletel še hrupni šum, žal le za nekakšen zaključni klimaks. Duo Ane in Sama v tej podobi skozi različne nastope že dobiva neko lastno življenje, povsem ločeno od njune bolj tradicionalne igre v nekaterih drugih podobah.

In če smo zadnje nastopajoče zgoraj že hipoma razglasili za zvezde večera, lahko sedaj to vlogo Universal Indians tudi odvzamemo. Nastop svobodnjaške jazzovske muzike je po predhodnih nastopih ponovno pomenil svojevrstno zarezo in ne da bi mu lahko karkoli očitali, to ni bila toliko zareza v smeri iskanja vrhunca, kot predvsem v pristopih in zvočnosti. Vsaj slednje pa je bilo seveda tudi pričakovano. Universal Indians so manj znana in zelo obetavna trojica klasične postave bobnov, kontrabasa in saksofona. Kljub obveznim elemetnom glasbenega kolektivizma in pozabe džezovskih soliranj, pač močne orientacije free jazzovskega vala z začetki v na primer Aylerjevih zasedbah, pripišemo jedro Universal Indians predvsem njihovemu saksofonistu Johnu Dikemanu. V tem, aranžmajskem smislu, je trio, v katerem nastopata še Norvežana Jon Rune Strøm na kontrabasu in bobnar Tollef Østvang klasičen, njegova igra pač manj. Predvsem po zaslugi Dikemanove ekspresivne, bučne in prelomljene igre, ki jo je tokrat saksofonsko poudarjal še častivredni gost med gosti, Joe McPhee. Sicer gost mnogih odmevnih in v igri mladostnih novojazzovskih zasedb, se McPheejeva odločitev za nastopanje z mladimi kolegi obrestuje obema stranema. Pri obeh k sreči ni bilo veliko mesta, odmerjenega za prepihavanje in dialog obeh saksofonov. Pravzaprav sta ta ob skupni igri vsak zase zavzela novi vlogi in se pri tem večinoma prepuščala dvojnosti globokih, razpotegnjenih in rezkih zarez ob sočasnem fraziranju v višjih registrih, ne da bi taka kombinacija tudi prevladala skozi celoten koncert, med katerim je predvsem McPhee spoštljivo ter korektno vstopal in izstopal v igro mlajših kolegov. 

Četrtkov naključni mini festival je ponudil dovolj raznolikosti, da kljub časovni natrpanosti niti ni bil glasbeno zasičen. Zaključek s svobodnjaško godbo je vsaj eden izmed, namreč koncertov svojega redkega kalibra, predvsem preizkušajoči muziki pred njim pa tudi obljubljata nekaj novih možnosti novejših lokalnih glasbenih parov.
 
Ob preteklem četrtkovem večeru, prosto po piscu, "defonije aperto", je razmišljal Aleš.

 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentarji

A lahko, prosim, dobimo besedilo oziroma posnetek recenzije, ker smo jo zamudili "v živo"? Hvala lepa.

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.