Converge: Love Is Not Enough
Epitaph, Deathwish Inc, 2026
Kljub temu da se manifestacija navdušenja s kopičenjem odobravanja ob obsesivnem spremljanju glasbenega akta ničkolikokrat sklene v razočaranju, obstaja peščica, ki je skozi dolgoletno ustvarjanje zmeraj zadostila standardom glasbene drhali. Med tako čislanimi imeni se ne moremo izogniti zasedbi Converge. V glasbeni spomenik za vedno vklesano ime je z abrazivnim zvokom pustilo pečat na danes ohlapni definiciji in razvodenelem zvoku metalcora, ki v svojem imenu združuje metalsko tehnično izpiljeno žaganje s pankovsko neusmiljeno jezo. Tej opredelitvi od svojih začetkov v sredini devetdesetih let prejšnjega stoletja dosledno sledijo bostonski hardkoraši, ki so v svojih 36 letih delovanja uspeli skovati nekaj najbolj čislanih plošč, kar jih premore ta glasbeni odvod. Ob izidu nove plošče Love Is Not Enough se tveganje za razočaranje zaradi prekomernega navdušenja nad pravzaprav brezhibnim katalogom zasedbe Converge zdi upravičeno.
Ob naznanitvi nove plošče je bila uganka o tem, kaj zares pričakovati, nekoliko večji zalogaj, kot pri preteklih ploščah zasedbe. Zadnji namig prihaja iz leta 2021, ko so Converge v tandemu s kraljico temačnega rocka Chelsea Wolfe posneli izjemno eksperimentalno, a od stereotipnega zvoka zasedbe dokaj oddaljeno ploščo Bloodmoon 1. Tako je zadnji samostojen projekt benda treba izvleči iz naftalina, kajti od izida plošče The Dusk in Us letos mineva že osmo leto. Pričakovanja, zgrajena okrog benda, niso diktirala prelevitve, zrcaljenja zaupanja, da lahko Converge brez znucane reciklaže še vedno skujejo divji, brezkompromisen album, poln vrele jeze, so pa nedvomno posledica brezmadežne diskografije. Dejstvo, da so ameriški hardkoraši tudi letos uspeli izpolniti kvoto razbeljenega metalcora, ni nikakršno presenečenje. Politična nestrpnost je učinkovala kot zlivanje kerozina na že tako besen plamen, ki je pod prsti glasbenikov prerasel v pobesnel ogenj; takšen, ki greje in ožiga ter nudi uteho in kritiko odtujeni družbi.
Zasedba deluje kot dobro naoljen stroj, ki neusmiljeno ruši vse, kar mu pride na pot. Takoj na začetku, v naslovni skladbi, brez kakršnegakoli uvoda, Converge zvenijo popolnoma razjarjeno. Praskajo in trgajo svoje umetniško platno, medtem ko refren spremljajo Bannonovi z bolečino polni odmevajoči vzkliki. Balloujevi kitarski rifi se vrtinčijo okrog zvočne melanholije, medtem ko bobnarski udarci vse to z nečloveško silo potiskajo naprej. Converge od tu neomajno jezo samo še stopnjujejo. Kitarsko klanje v skladbi Distract and Divide spominja na mehanske zobnike, ki drgnejo drug ob drugega, metalsko drobljenje pa oživi udaren bas, ki čutno tolče po prsnem košu. To Feel Something ohranja udarni tempo, zastavljen s preteklimi skladbami, a hkrati odpira naslednje poglavje albuma, ko gromki nizki toni in ušesa parajoči kitarski kriki preidejo v kakofonično žalostinko v spremstvu izrazito osebnih ranljivih besedilih.
Druga polovica plošče Love Is Not Enough je na splošno počasnejša, tematsko intimnejša in na mnogih mestih bolj tradicionalno metalska oziroma pripravljena v okvirih glasbenim veteranom dobro poznanega področja. Na preteklih ploščah so glasbeniki virtuozno kitarsko delo postavili v ospredje, na novi plošči pa so v tem nekoliko zadržani. V ospredje stopijo glasni, surovi aranžmaji, kot denimo v komadu Amon Amok, ki ga morda ne gre uvrščati med izredno hitre in speglane skladbe, kot smo jih slišali na The Dusk in Us, vendar tudi ta neposrednejši, bolj okrnjen pristop Converge dopolnijo z rifi, ki v strogem ritmu neusmiljeno udrihajo po poslušalcu kot po nakovalu in s svojim težkim metalskim tonom znova zmeljejo vse na poti. Namesto prenasičenih komadov, ki bi se hrupno prelivali drug v drugega, Love Is Not Enough dopušča, da skladbe zaužijemo kot svojevrstne posamezne poetične in zvočne izpovedi. Verjetno ni naključje, da ploščo zaključi skladba We Were Never the Same. Kompozicija v besedilu izraža jezo in frustracijo nad razdrobljenim svetom, ki nas nemalokrat pusti osamljene in razočarane, je pa tudi redka priložnost, da se ustavimo in razmislimo, kaj zares pomeni biti človek.
Po dolgi, še pomembneje pa uspešni glasbeni poti zasedbe Converge je očitno, da ji ni treba ničesar več dokazovati. Prav nasprotno; plošča, ki ne bi zadostila skozi leta ustvarjenemu standardu, bi bila toliko večje razočaranje in bi zamajala vero v bendovo večkrat prikazano kakovost, katere vzrok bo bržkone za zmeraj ostal neznan. Namesto retrospektivnega spraševanja o tem pa Love Is Not Enough morda ponuja jasnejši odgovor, ki se nekoliko čisteje zrcali v trenutnem aktualnopolitičnem dogajanju. Namen, s katerim je bila plošča oblikovana, je jasen. Z njo zasedba ne želi posredovati nič več in nič manj kot iskrenega doživljanja neoliberalne politike v življenju malega človeka. Neposreden, brez olepšav in dodanih okraskov pripravljen izdelek služi sveti knjigi hardcora in popolnoma razjarjen iz sebe bruha nemalo tegob. Odličnost plošče pa vendarle ne sme biti samoumevna; ponuja namreč obilico ekstravagantnih rifov s podporo prvovrstne ritem sekcije in nič manj razjarjenega vokala. Converge so torej znova pripravili ploščo, ki tako z zvokom kot z besedili izkazuje mojstrsko manifestirano glasbeno idejo.
Dodaj komentar
Komentiraj